POZABLJENA BITJA

5. poglavje: Nočna mora

Prejšnjič:

»Si prepričan da boš preživel, lahko poslušava tudi kaj drugega?« ga vprašam, saj vem da ne mara country glasbe. Le nasmehne se in odkima, potegne me za roke in me zavrti. Kot nora več minut pleševa, skačeva, se smejiva. Oba zadihana in izmučena padeva na tla. Glasba se ustavi in Damien se mi zazre v oči, v želodcu me stisne in zadržim dih. Zazrem se v njegove čudovite kristalno modre oči...

A nato hitro povesi pogled in vstane ter odide v kuhinjo. Počasi se prisilim, da pričnem normalno dihati.

Ponovno ošinem uro, ki kaže že 23.10, očeta pa kar še vedno ni doma, to mu sploh ni podobno. Vsaj poklical bi lahko. »Misliš, da se mu je kaj zgodilo?« zaskrbljeno vprašam Damiena. Ta odkima z glavo in odgovori: »Ne, verjetno je ostal v mestu zaradi snega in se vrne jutri, ne skrbi.« Prime me za roko in reče: »Greva lahko zdaj spat? Jaz sem totalno izmučen.« Zahihitam se in rečem: »Seveda bučko, kaj sploh sprašuješ?«

Ugasnem luč in se udobno namestim v postelji. Damien zaspi v nekaj minutah, mene pa kmalu prevzame nočna mora.

V prtljažniku nekega avtomobila sem, oči imam prevezane, prav tako imam zvezane tudi roke in noge. Zelo me skrbi za mojo hčerko, le zakaj ji nisem povedal, kaj pravzaprav je in kaj raziskujem. Sam sem se spravil v to in sam moram to rešiti. Avto se vstavi. Nekdo me potegne iz prtljažnika in odpelje v nekakšno zapuščeno skladišče. Govorice teh ljudi ne znam razločiti, čeprav me spominja na jezik Pozabljenih. Slišim odpiranje vrat, nek stvor, napol bivol, mi odstrani prevezo. Pred mano pa stoji veličasten vilinec, a okrog njega je nekakšna temačna in nevarna aura, vilinec spregovori: »Dr. White, dobrodošli,« Ostanem tiho, vilinec zmaje z glavo in ponovno spregovori: »Če prav razumem imate hčerko gospod White in verjetno ne bi želeli da se ji kaj zgodi, kajne?« Odkimam. »Se mi je zdelo ja, no, tako, zdaj ko smo si na jasnem vam lahko povem kaj pričakujem od vas. Veste bil sem naslednik Pozabljenih, a ker se je moj oče, kralj Oregon odločil, da sem preveč pohlepen in bla bla bla, mi ni prepustil prestola ter me je izgnal iz kraljestva. Zato sem se odločil prestopiti na temno stran in se maščevati Pozabljenim ter ponovno prevzeti prestol. A če želim to narediti, moram najti kraljestvo pozabljenih, kar pa je praktično nemogoče, sedaj ko jih je prekleti druid obdal z urokom nezaznavnosti. No doktor, verjetno se sprašujete zakaj vas potrebujem. Vi mi boste pomagali odkriti lokacijo kraljestva Pozabljenih, kot vem jo iščete že leta. In če ne privolite, bo moj sin ubil vašo hčerko, tega pa seveda nočete.«

»aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa...« zbudim se iz sanj popolnoma premočena in prestrašena. »Rose, si dobro? Samo nočna mora je bila, pomiri se!« Nato me objame in reče: »Lahko noč,« in ponovno zaspi. Jaz pa še kar gledam v strop in se sprašujem, kje je moj oče, so ga res ugrabili, je on vedel za Pozabljene in pa zakaj vedno slišim isto glasbo, ki me vabi k sebi, je to morda vse povezano?. Na misel mi pade, da bi odgovor na to vprašanje morda našla na podstrešju, zato se po prstih odpravim iz spalnice, po stopnicah navzgor, dokler ne dosežem ozkih in škripajočih stopnic, ki vodijo na podstrešje. Ustavim se pred velikimi lesenimi vrati, obrnem ključ, ki rahlo zaškrta in stopim v temo. Ko mi končno uspe najti stikalo za luč, se pred menoj razprostre čudovit pogled. Na policah je polno knjig z obrabljenimi platnicami, na stenah visi na stotine zemljevidov in plakatov, v škatlah se skrivajo dragoceni predmeti iz vseh koncev sveta. Odpravim se do mize, v središču, ki je popolnoma prekrita z najrazličnejšimi skicami nekakšnih vilincev, angelov in škratkov. Usedem se na stol in odprem vse predale, a vsi so prazni, nato pa se spomnim, da mi je oče povedal, da ima vsak predal tudi skriven predal v katerega lahko shrani pomembne stvari. Ponovno odprem spodnji predal in dvignem desko, iz skrivnega predala potegnem knjigo. Knjigo, ki zažari vsakič ko se je dotaknem.

____________

Hojlaaa!

Hvala vsem za fenomenalno podporo! Uspelo nam je priti kar na #2 in fantasy, kar je neverjetno! Hvala!! :)

-Iva