"Jutri bo njen petnajsti rojstni dan konec njenega starega življenja, zato jo pusti uživati še zadnjo noč saj bo jutri morala pozabiti vse kar je preživela, doživela lepega ter grdega", je Monica Carllson prišepnila svojemu možu Petru Carllsonu. No prav pa pojdi a vrni se pred polnočjo je on odgovoril njuni posvojenki. Stokrat hvala sem še odgovorila in skoraj odletela do avta, brata moje najboljše prijateljice Katherin Swan.
A naj se najprej predstavim sem Kora (tako me kličejo) oziroma Angelina Kora Jonson Mayer. Živim v Canadi. Na Green Street 18. Letos sem končala osnovno šolo. V šoli nisem kaj dosti posebnega... razen pri športu tam premagam vse, učitelji mi pravijo, da sem zelo nadarjena in imam mišice vendar ne verjamem, da je samo to. Sama sem že prej ugotovila da imam neverjetno telesno moč tako da sem že pri štirih letih brez plezalnega pasu preplezala največji balvan v našem gozdu visok je vsaj petnajst metrov, a 7 stopnje. Zelo rada sem v gozdu saj me navdihuje s posebno energijo, ki mi da voljo. Naravo preprosto obožujem že od malih nog. Drugače pa sem stara štirinajst let in jutri, 27. augusta bom stara petnajst. Na ta dan sem štirim ljudem popolnoma spremenila življenje. Najprej mojima staršema mami Angelici Jonson ter očetu Charliju Mayerju, ki sta me že uro po maminem porodu morala oddati njunima dobrima prijateljema Monici in Petru (kako se poznajo boste izvedeli kasneje), ki sta me vzgajala vse do danes. Pravim jima kar teta in stric (po krvi sicer nista, čeprav je moja mama imela sestro, ki...) sta zame drugi najpomembnejši osebi poleg moje najboljše prijateljice Katherin ter seveda mojih staršev, ki jih seveda osebno ne poznam ampak teta mi je veliko pripovedovala o njima odkar sem bila stara toliko, da sta mi povedala o tem da sem posvojena in da onadva nista moja prava sarša. Nikoli nisem mogla nehati razmišljati o tem zakaj sta me pustila pri neznanih ljudeh (takrat) a teta mi je vedno govorila da bo prišel čas, ko mi bo jasno vse ter, da naj počakam do petnajstega leta ter, da moja starša res veliko potujeta in takrat nista imela časa, da bi me vzgajala v miru. Zato sta me morala pustiti tu in oditi. Menda bom vse izvedela na petnajsti rojstni dan zato se zelo veselim. Ne pravim, da mi tukaj ni vredu ampak vsepogosteje imam sanje ter nočne more o mojih starših o tem kako bi bilo če bi živela z njima ter trenutkih, ko sem prišla na svet. Videvam tudi različne obraze, ki mi niso znani, včasih res ne vem kaj se z mano dogaja.
Zadnji teden je teta kot nora ves čas nekaj pospravlja in pripravlja, saj bom jutri prvič srečala moje starše, ki bodo menda prišli pome in bom od jutri naprej živela z njima. Ter zvedela vse o njima, ter o meni seveda.
"Ne, da se ne veselim (človeka, ki sta me dala stran od njiju že uro po rojstvu zaradi katerih sem v šoli nekako izobčena ker sem posvojena in zaradi katerih nisem mogla uživati normalnega otroštva svojimi pravimi starši in ju nisem videla že skoraj petnajst let) ampak Monica ne bom loščila čevljev...saj jih ne bosta pregledovala, ali pač?...Danes se počutim obupno ves čas me boli glava in v njej slišim glasove, ki mi pravijo naj se pripravim na hiter odhod in dolgo potovanje. Ne vem zakaj ampak vseeno sem v torbo natlačila nekaj oblačil, toplo zimsko bundo ter dve vrečki starih dobrih Haribo gumijasti črvov mojih najljubših, ki sem jih včeraj zvečer že v naprej poleg kupona za L'occitane dobila od Kath (vzdevek Katherin) za rojstni dan. Včeraj je bil zame najboljši večer "ever". S Kath sva najprej odšli v kino in si ogledali najbolj luštkan film stoletja: Pets, nato pa sva odšli v Mecca (McDonald) kjer sva ostali skoraj do polnoči nato pa sem jaz morala oditi, saj sem tako obljubila stricu Petru. A vseno sem se zelo zabavala...
"Ding dong" je nekaj pozvonilo pri vratih hiše 18. na Green Street najbolj ddaljene hiše pri gozdu severnega Kvarterja ob 13. uri. Pojdi odpret Kora to sta najbrž ona dva. Pohiti, da ne bosta čakala. Takoj Kora!! "Že grem!" sem zavpila iz svoje sobe. Bila sem živčna zato sem malo zadremala in imela ene izmed tistih čudno nenavadnih sanj v katerih sem videla podobi dveh človekov za katera predvidevam, da sta bila moja starša, ki sta tekla pred nečim kar ju je strašilo in lovilo. Liki so bili megleni a prepričana sem, da sem videla tudi kri. Ženska v sanjah je imela povezano nadlaht z belo cunjo na kateri so bili madeži, najbrž krvi. Svojih staršev v sanjah nikoli nisem videla v obraz a po opisu tete sta bila najbrž onadva. Stricu in teti nisem povedala za sanje. Le nekoč sem ponoči zakričala in ko sta me vprašala kaj je bilo sem rekla, da me je lovil volkodlak in, ko sem se znašla pred prepadom je bilo le š vprašanje časa, ko me bo ujel zato sem skočila v prepad hip preden pa sem se zbudila sem sicer le megleno v sanjah zaslišala klic: "Prihajamo pote!" ta stavek mi je dal veliko za razmislit a se nisem bala. Zanj jima nisem povedala čeprav sem jima za sanje morala povedat saj bi drugače venomer spraševala. Bile so dokaj resnične. Nisem jima pa povedala, da sem pred začetkom lova name (v sanjah) ubila že pet drugih volkodlakov. No take sanje so me preganjale v večini razen tega, da sem se včasih bojevala tudi s kakšnimi drugimi bitji, ki jih običajno najdemo v pravljicah.
A zdaj smo tu stekla sem po stopnicah na težko pričakovan dogodek (na katerega sem čakala petnajst let). Odprla sem vrata, pod nosom sem imela velikansko torto "vse najboljše še enkrat" je reklo nekaj izpod nje in bila je Kath, ki mi je prišla voščit. Hvala Kath ne vem kaj naj rečem. "Kakšna pa je?" sem jo vprašala, ne ravno iz radovednosti ampak, ker nisem vedela kaj naj rečem. "Sladolednobananinopalačinkinočokoladna", je zdrdrala tako hitro, da sem morala dvakrat pomislit kaj je sploh rekla (pred dvema minutama sem še spala in sanjala grozne sanje zaradi katerih sem bila še zmeram v transu) a čez minuto sem bila že v redu. čeprav tista minuta ni bila dosti hitro saj je Kath ugotovila, da je nekaj narobe in že spraševala:" Si v redu? mislim kaj je narobe Kora? Grozno izgledaš, veš to?" (pa ne grozno tako: nenaspano, razmazan make up,..) " v redu sem Kath samo ammmm...Daj no izpljini že mi je rakla zato sem ji hitro odgovorila:" samo veš malo sem živčna po petnajstih letih bom prvič videla svoje prave starše". Aja to ah daj no onadva bi morala biti saj sta te onadva pustila pred, pragom drugim ljudem za petnajst let je odgovorila. Bila sem sicer pomirjena ampak moja živčnost se je ohranila do poznih čakalnih ur. Stenska ura je kar na enkrat odbila dvaindvajsetkrat to je pomenilo, da je morala Kath oditi moji staršev pa še vedno ni bilo. "Najbrž sta se ujela v prometni gneči" je rakla teta nato pa se je začela dolgotrajna tišina sedenja in čakanja. Moram reč da so mi veke že kar padale na oči... na kar je pri vratih pozvonilo. Ne vem kako ampak hiša je bila prazna počasi sem se približala vratom ter jih odprla zagledala sem samo ostuden obraz nekega stvora prekritega s krvjo. Aaaaaaaaaaaa...sem zakričala in se zbudila pri vrati pa je v istem trenutku zazvonilo. "Pojdi odpret" mi je rekla teta, ki je tudi malo zadremala in jo je sicer pričakovani zvonec predramil v hipu. Pohitela sem k vratom ter se ustavila. Kaj če so sanje resnične? Ne ne morejo biti v sanjah je bila hiša prazna in...in kaj se zgodi potem?
Kaj se zgodi ko odpre vrata pa zveste v naslednjem poglavju, ki pa bo kmalu, ker sem še zmeraj bovna. Upam, da vam je ušeč! Pa ne sekirejte se zaradi slovničnih napak ker se mi jih ne da popravljati (slovenščino mam drugače pet ;))
Vote and comment please!
