Ta megla ni več sanjava
Zliva se preko žlebov in sili v okna za robotsko mežikajočimi lučmi, prevlažna je in ogabno se zakremplja v težke tkanine na ramenih opravljavkarjev in potem se vleče za njimi kot sluzasto ogrinjalo, brez da oni to opazijo
pravzaprav se oprime vsega, kar zabrodi skoznjo. Visi z ogledal in žalostnih napisov nad prodajalnami, praši se za hitečimi poštarji, ko zapiha veter, in leno drsi s konic mojih prstov, ker vedno pozabim rokavice.
To premraženo pismo je naslovljeno nate in tudi nanj je z mojo slino nalepljena ta ljubljanska megla. Pretvarjam se, da ne vem, da voščilnice ne boš nikoli prejel. Srečen božič, ljubezen, našel jo boš, kjer jo bo razjedala mikavnost zimske Ljubljanice, ki se poljublja s to izprijeno meglo.
