¦Zgodbe, ki jih povem le tebi, Li¦

1. ZGODBA O TEMNO RDEČI OBLEKI

Odkar pomni, je Florentinne vedela, da ni možnosti iti čez visoke ograde, ki so njen kos ujetništva držale skrite pred svobodo. 

"Lahko bi poiskusila tisto ogrlico, izgledala bi nevarno," je pomislila s prikritim nasmeškom in segla po ogrlici z črnim obsidianom za oko srebrnega z lisami rdečega, zmaja. Čim pa je prišla nekaj centimetrov od njega je zraven stala njena teta z roko na njeni rami in očmi hladnejšimi in tršimi kot drobec bleska na nakitu, ki si ga je ogledovala.

"Saj ne bi hoteli Raioninim privržencem dati misliti, da ugledne družine želimo kakršen koli stik z njimi," je dejala z lažno medeno obarvanem tonu glasu, "Kajne?" Flora je vedela, da ni bilo vprašanje, ko so se tetini prsti ostro zarili njeno ramo, kar bi vsem razen njima izgledalo kot spodbuda, ki ni rabila besed.

Ah ja, lepote tega, da si spadal med Rubričane: 'Ne, tistega ne smeš, to je Raionina lastnina!' in 'Veš da te imamo radi, ampak tja ne smeš; je Raionin teritorij.' Rečeno kot spodbude in svarjenje pred zlobnim, ampak v resnici besede, ki so te uklenile v lisice pričakovanja prednikov na svoje potomce.Verjetno bi bile tudi nevidne, če ne bi obstajala Liella. Po pravilih, ki se jih igrajo 'imenitne' družine, nje sploh ne bi smela poznati, kaj šele govoriti z njo. No, pa tudi ne bi je smela občudovati za njeno kavno kožo, topel nasmeh z luknjicami v licih in kodre, ki so bili pogosto speti v čop (in so na vsake toliko menjali barvo), ki jih je komaj držal ter očmi, ki so za sabo držali svet, čigar vsak kotiček je želela raziskati kot si je želela dihati. 

Li ji je pokazala, da smo lahko oseba, kakršna želimo biti, ne rabimo iti po neomajnih pravilih, ki so nam jih vsejali v glave odkar smo odprli oči v ta svet drugi. Edina problema, ki sta obstajala nas strani, pa sta ji povzročila ovire. Kajti Flora je pripadala delu skupnosti, ki je držal v roki tradicionalnost in je nanjo privezal vse otroke rojeni vanjo, ki so ji hočeš nočeš morali slediti, dokler niso poznali le tega in so začeli zaničevati vse ostalo, kar ni bilo hladnokrven nadzor. Da ne omenjamo, da so Rubričani bili eni izmed najvplivnejših daleč naokoli.

Najhuje pa je bilo, da je Liella držala drugi konec skupnosti, ki se je poimenoval po Raioni, njihovi prvi voditeljici in so počeli kar so hoteli tako dolgo, da niso komu drugemu storili žalega. Z drugimi besedami vse, proti čemur je njena polovica stala. Ampak vse bolj je Flora poznala Li, bolj je ugotvaljala, da mogoče to, da pustiš komu drugemu narediti kaj zate, brez da bi vedel kaj je, niti ni tako zelo slabo. Utrnilo se ji je, da mogoče si oddahniti od tega za lase pritegnjenega od vseh zapovedi življenja, bi bilo boljše kot ves čas slediti enim in istim ukazom, ki so njeno življenje naredili tako bledolično in polno rutine. Ampak to je prišlo s časom...

"Tista svetlo roza obleka v kotu je naravnost čudovita, Florentinne," je s prstom pokazala ena tetinih prijateljic na kičasto obleko z volančki in toliko plasti, da se je Flora čudila, kako jo lahko kdo sploh obleče in ne pade skupaj od vse vročine, ki bi jo mogla prestati. Da ne omenjamo da bi izgledala v njej kot lepo rejen prašiček. Seveda tega ni mogla reči, zato je svoje nelagodje prikrila s skrbno izdelano masko vljudnega nasmeha.

"Čudovita, gospodična Margaret, res. Čeprav bi sama veliko raje poizkusila tisto tam," pomignila je na temno rdečo obleko, ki je imela na oko prijetno blago, ki se je svetilo kot žamet, razpeto od vratu do oprsja malce bolj napeto, potem pa se je od pasu navzdol zavihal in se nadaljeval malo čez kolena, njeni dolgi rokavi pa so tekli do začetka komolca.

"Ah, pa ni ta malce... preveč... preprosta?" Margaret vidno ni želela biti preveč divja s svojo izbiro besed, čeprav so njene prave misli oblikovale njeno obrazno strukturo; gnusila se ji je, ker ni imela na sebi volančkov, vzorcev in predvsem odprtega dekolteja, ki bi jo naredila bolj 'privlačno za moško oko'. Flora se takrat še ni zavedala, da je občutek, ki je ob tem dvignil njeno miselno površje bil prezirljivost do tega, da so se morale oblačiti po nekih standardih, ki so jih določili moški glede na to, kaj so želeli sami videti.

"Ah, ne poslušaj je, Margaret," je nežno rekla Florina teta, a njen glas je bil prežet s strupom, ki ga je Flora predobro poznala in sovražila tako globoko v srcu, da se je morala ugrizniti v jezik. "Mislila je le, da bi tisto tam raje poizusila na kakšnem od Tistih. Mogoče bi z njimi izgledali bolj spodobno kot v tistih naravnost nagnusnih oblekah, ki jih tam nosijo," zgražala se je z vsako besedo, ko pa je omenila Tiste - sledilce Raione - pa je spačila obraz v pošast, ki jo je pokazala le Flori, ko je morala prestati grajanje. Tako kot ga je morala kasneje tisti dan.

"Ne, ne, saj je v redu, Klemette," je Florino teto naslovila Roseleneia, ki je imela najbolj ognjevit značaj med njimi vsemi in za katero Flora res ni vedela, zakaj je bila v taki obupni družbi, "Dekle ima svoj okus, ki je malce bolj eleganten. Tako to je. Ne pomeni pa, da ga bo nosila na prireditve in plese."

Ostale so pokimale ob tej trditvi, kajti vse so se zavedale, da je imela prav, Klemette pa je stisnila ustnice v tenko črto, premerila Floro, potem pa nasmehnila tisti hudičev nasmeh in isti dan se je Florentinne domov v eni razkošnjih kočij tete odpeljala s prvo obleko, ki ji je bila všeč. In definitivno ne z mislijo na dekle, ki je stala pred razobešenem izdelku v sosednji liniji.

Vsako dekle je hrepenelo po nečem, a večina tega ni dobila. Florentinne se je tega sedaj prav dobro zavedala, ko je pogledala Liello, ki se je na glas smejala ob zgodbi, ko ji jo je povedala tako, da so se pokazale tiste prikupne jamice in Flora je bila obarvana rdeče. Sigurno le zaradi loma barv ob razgledu, ki se je razprostiral pred njima. Li je bila edina, ki jo je kadarkoli slišala le, ker je sedla poleg nje na balkonu ob sončnem zahodu, ko sta si ga ogledovale z obžalovanjem, da tone in je poslušala zgodbam Flore. Slednja se je nasmehnila, a ta nasmeh je bil pristen in nekaj posebnega: bil je le za eno osebo, ki si ga je uspela prislužiti. Liello.