5. Poglavje

4 0 0
                                    


Maša je šla, kolikor hitro je lahko. Ni bila toliko hitrejša, a je še vseeno bila pred drugimi. Kmalu je srečala lesenega golema, vrednega eno točko. Proti njemu je zamahnila z eno roko ter zaklicala:

»Airrush!«

V tistem se je zbral ves veter v okolici ter golema v enem sunku porinil nazaj. Rjavolaso dekle je bilo malo razočarano; hotela ga je nabosti.

»No, to mi ni všeč, ker bom morala preklicati Aerodynamic, ampak ...«

Spet je postala vidna. Svojo pest je povlekla nazaj ter se pripravila za napad.

»Elementarna magija ognja: Pyroblast!«

Z iztegnjene pesti je švignila ognjena krogla, ki se je zaletela naravnost v golema. Ta je, seveda, zgorel.

»Končno.«

V naslednjih minutah je samo švigala okoli ter pridobivala točke. Sama pri sebi jih je štela.

»Dvajset ... Trideset ... Štirideset ...«

Kar naenkrat je nedaleč stran zaslišala glasen bum. Sprva si ni mislila veliko, na to pa se je zavedla, da česa takega še cel test ni slišala. Ne od ostalih učencev, ne od golemov. Da ima kdo od njih takšno moč, se ni zdelo ravno verjetno. Odločila se je, da bo vrgla oko.

Ko je prišla, je zagledala šokanten prizor. Sredi gozda je stal temnopolt moški z oranžnim omegaperesom. Nosil je nekakšno rdeče-oranžno ogrinjalo z zlatimi obrobami ter s sandali. Bil je odrasel, kar je pomenilo, da zagotovo ni bil eden od učencev. Situacija je bila grozljiva zato, ker je okoli njega ležalo več nezavestnih učencev. Pred njim je na tleh sedel eden, ki je bil pri sebi, a hudo ranjen; krvavel je iz rok, nog, glave ... skoraj povsod. Moškega je gledal s strahom v očeh, ta pa mu je namenil resen pogled.

»P- prosim ... Nič več ...«

»Fant ... Te je že kdo kdaj namerno užalil? Na kakršen koli način?«

»K... Kaj? Ne, ni me ... Doma imam veliko prijateljev.«

»Aha. Vidim. Potem ne bi niti malo razumel. Pa saj ...«

Povlekel je roko nazaj ter skrčil prste. Spremenili so se v ogromne kamnite kremplje.

» ... bi te moral v vsakem primeru onesvestiti.«

V trenutku, ko je zamahnil, je nekaj v Maši zganilo. Kot bi preskočila iskra. Del njene duše, za katerega do zdaj ni vedela, da sploh obstaja. Kar naenkrat so se njene noge premaknile same od sebe in, preden je lahko v glavi sestavila eno samo misel, je že bila med fantom in moškim ter s svojo zdaj železno roko držala njegove kremplje. Temnopolti napadalec je debelo pogledal. Ogovorila ga je:

»Kaj pa misliš, da delaš?«

»Jaz? Izpolnjujem ukaze svojega šefa. A moram reči, da sem vesel, da je rekel »onesvesti« in ne »ubij«; če bi bilo tako, ne vem, če bi lahko sprejel.«

»Vsaj malo vesti imaš.«

»Jenimamo vsi?«

Belo Pero - {Volume 1}Where stories live. Discover now