Nezlomljivi - 2. verzija

0. PROLOG

20. junij 1920, Thornton-le-Dale, Severni Yorkshire

Toplo poletno sonce počasi zahaja. Nebo žari v dihjemajočih odtenkih rumene, oranžne in rožnate, medtem ko poslednji sončni žarki odsevajo v vedrih valovih žuborečega Thornton Becka. Življenje se je naposled po letih trpljenja, bolečine in smrti le vrnilo na ustaljene tire. Tako bi se vsaj zdelo...

Družine sedajo k večernim obrokom po napornem dnevu, do zadnjega trenutka polnega opravkov, opravljanja na tržnici in obveznosti, ki so se pojavile tekom ur. Iz hiš se skoz priprta okna širijo omamne vonjave domačih sveže pripravljenih večerij. Po glavni ulici se razlega smeh, drobci pogovorov pa se odbijajo od kamnitih sten. Mladi uživajo v poletnih temperaturah in medsebojni družbi. Zrak med njimi je prežet z mladostniško navihanostjo, sproščenostjo in rahlim spogledovanjem. Dekleta so presrečna, saj so njihovi fantje, zaročenci in možje na varnem, spijo v domačih posteljah in ne tvegajo življenja sredi neznanih polj.

Nekatere med njimi srečnega konca z ljubljenim izbrancem niso dočakale. Celo mestece, kot je Thornton-le-Dale, spokojna oaza v Severnem Yorkshireu, v žuborenju potoka in za svetlobo sončnih žarkov skriva bolečino mnogih družin in sence prelomljenih obljub. Številne družine še danes čakajo na približek zaključka, za katerega vedo, da ga ne bodo nikoli dočakale. Njihovi sinovi, možje, zaročenci, bratje se niso vrnili, njihova trupla pa še vedno ležijo kdovekje, pozabljena sredi polj in prepuščena naravi.

Kamnite hiše, kjer še danes žalujejo, so pogreznjene v temo, odete v težak, dušeč oblak žalovanja. Izza priprtih zaves v sapici plapolajo drobni plamenčki – bele sveče, iz dneva v dan manjše, osvetljujejo fotografije mladih in nekoliko starejših fantov in mož v okvirjih, ovenčanih s črnimi žalnimi trakovi. Za tiste, ki jim je vojna vzela najdražje, se je čas ustavil tistega dne, ko so jih dosegle novice.

Lokalno pokopališče je polno kamnitih križev, venčkov rož, plišastih igračk in obledelih fotografij, s katerih se pokojni v družbih najdražjih ponosno, samozavestno nasmihajo v objektiv. Nekatere grobove varujejo plišati medvedki, katerih obrabljeni kožuščki pričajo o neusmiljenem zobu časa. Najbolj boleč je pogled na lepo oskrbovan grob petnajstletnega dečka, prve žrtve vojne z naslovom v Thornton-le-Dale. Besede na nagrobniku so vtisnjene v spomin domačinov in vsakogar, ki se je v zadnjih dveh letih po naključju sprehodil mimo pokopališča.

ALBERT LESLIE MERRINGTON

1. SEPTEMBER 1899 – 6. SEPTEMBER 1914

Le petnajst let bilo ti je danih,

ko na Marni za domovino si zastavil življenje

za svobodo in prihodnost.

Thornton-le-Dale ne pozabi herojev in njihovih žrtev.

V osvežujoči poletni sapici valovijo poslednja pisma. Proseče besede hrepenenja, neuslišane prošnje in iskrene besede na silo odvzetih ljubezni krasijo grobove in pričajo o tem, koliko domačinov je vas izgubila med krvavimi spopadi. Črke na papirju so prepojene s solzami deklet in družin. Neberljive čačke in pisane ilustracije otrok pokojnim očetom pokopališče odenejo v še večji občutek bolečine. Številni malčki nikoli ne bodo spoznali očetov – o njih bo govoril le njihov spomin.

Nekoliko stran od središča vasi, na z makom poraščenem polju, kjer vseeno sliši vaški vrvež, a vseeno dovolj stran, da je sam s svojimi mislimi, sedi mlad fant. Prameni umazano svetlih las mu padajo na bledo, s gubami prepredeno čelo, ko z zaprtimi očmi v rokah stiska obledele ploščice. Tri so – dva rdeča kroga in ena osmerokotna ploščica. Z globokim, tresočim vzdihom se s čelom nasloni na nekoliko odrgnjene členke. Z zaprtimi očmi se prepusti zvokom okolice.