Royal red

5. ANOTHER REASON

"Kaj?"

Nina mi ni verjela. No, ja. Očitno se je vse skupaj zdelo kot navadna komedija. Bilo pa je res, da je Daniel tudi njo prizadel.

Bilo je pozno popoldne. Edna se je ponudila, da Ekaterino in Nathana odpelje k Ianu, jaz pa sem obiskala svojo sestrično. Čeprav je Nina pred kratkim doživela spontani splav, se je pobrala. Morala se je.

"Ja, Nina," sem zamrmrala. "Tvoj bivši me je poskušal ..."

"Ne, prekini, Irina," me je prekinila preden sem uspela izgovoriti tisto besedo. "Še dobro, da te je Ian slišal, ker drugače ..." Zavzdihnila sem. Ian, Ian, Ian. Ian je heroj, Ian vedno vse uredi ... Bila sem naveličana tega.

"Ja, Ian me je rešil," sem nejevoljno zamrmrala. "Kljub temu pa mu še vedno nisem oprostila, Nina. Še vedno mislim, da se bom ločila."

Nina je globoko zavzdihnila.

"Pa tako sem se trudila, da vaju spravim skupaj," je nejevoljno dejala. "Mislim, da bo najboljše, če preneham upati."

Zavila sem z očmi. Spet igra na svoje karte, da bi ji le ustregla. No, nisem nameravala popustiti. Ian se bo moral precej potruditi, da mu vsaj delno oprostim. In nenazadnje ... Nisem bila jaz tista, ki je uničila najino zvezo.

"Saj ga še vedno ljubiš, kajne?" me je nenadoma vprašala Nina. Bila sem presenečena nad njenim vprašanjem.

"Nina, jaz ..."

"Saj ga ljubiš," je poudarila. "Berem ti na obrazu, da si še vedno nora nanj. Ne moreš pa pozabiti, kako je bilo z Ekaterinim očetom. Popolnoma te razumem, Irina. Vendar kljub temu bi ti priporočala, da se poskušaš pomiriti z njim."

To bo še zabavno.

"Saj imaš prav," sem naposled le dejala. Nina je imela prav. Čeprav sem se trudila sovražiti svojega moža, sem ... Ljubila sem ga. Kako preprosto se je to slišalo, čeprav se je najin odnos spreminjal v pravo nočno moro.

"Pojdi k njemu," je nenadoma predlagala.

Odkimala sem.

"Ne, sedaj ne. Ekaterina in Nathan sta z njim," sem odvrnila. Nina je zavzdihnila, nato pa si natočila še en kozarec soka.

"Edna bo vesela prostega dne," je pripomnila.

Zastokala sem. Na vsak način me hoče spraviti k njemu. Nisem razumela, zakaj. Mar je tako očitno, da sem še vedno zaljubljena vanj? Da ga potrebujem ob sebi? Čeprav sem se še vedno borila sama s seboj, mi je postalo jasno, da so moje borbe ničelne.

"Prav. Grem do njega," sem zavzdihnila.

"No, vidiš," se je veselo nasmehnila Nina. Počasi sem se dvignila, ona pa me je premerila. "Pa priznaš, da ti ni vseeno zanj."

Požugala sem ji s prstom.

"Dobro vem, da si njegova zaveznica," sem jo opomnila. "Vem, da te je verjetno on prosil za pomoč. Ne bom mu oprostila tako zlahka in se bo moral precej potruditi, da ne bom več pomislila na ločitev. Do takrat pa ... Ločitev še vedno velja."

Nina se je zakrohotala.

"Ne verjamem ti, draga moja sestrična," je sproščeno dejala. "V vsakem primeru pa ti želim srečo. Če se ti bo uspelo ločiti."

Zamahnila sem z roko. Niti Nina me ne razume oziroma je prepričana, da moram biti z Ianom. No, saj bi res morala biti ... Trpela sem vsak trenutek, ko sva bila ločena. In otroka ... Potrebovala sta naju. Nisva jima delala uslugo s tem, da sva bila ločena.