By your side

1

1.

Zdelo se mi je, da je moje življenje narejeno iz pasti in preprek, ki sem jih morala prekoračiti. To je bilo zame povsem nekaj normalnega. Pravzaprav nisem niti dojela, da se karkoli dogaja, saj sem bila navajena težkih preizkušenj.

Včasih celo pretežkih.

Pred leti sta moja starša umrla. Socialna služba me je strpala k rejnikom in me do svoje polnoletnosti podajala sem ter tja. Imela sem srečo le, da sta mi starša zapustila lep kup denarja na banki in nisem bila odvisna od nikogar. Seveda denarja nisem smela dvigovati dokler nisem postala polnoletna. To je bilo sicer dobro, ker nihče ni mogel dvigniti nobenega zneska z računa ... Po drugi strani pa sem trpela udarce s strani rejnikov ...

"Celeste, pojdi domov. Tvoja smena je končana," je dejala sodelavka, ki je ravnokar prišla v prostor. Nejevoljno sem pokimala. Po poklicu sem bila sicer vzgojiteljica otrok, vendar nisem dobila službe v svoji stroki. Tako sem se izobrazila še za medicinsko sestro. Sedaj delam v bolnišnici. Ni ravno sanjsko delo, vendar prinaša denar.

"Prav," sem dejala. "Se vidimo v ponedeljek."

Bil je petek. Vikend naj bi preživela s svojim zaročencem in tega sem se veselila. No, ja ... Bil je oddih, ki sem se ga nadejala cel teden.

"Se vidimo," mi je prikimala.

V garderobi sem se s svetlobno hitrostjo oblekla v svoja oblačila. Uniformo sem strpala v koš za umazano perilo, nato pa zapustila bolnišnico.

Že nekaj tednov sem svojega zaročenca prepričevala, da bi odšla iz Nemčije. Imela sem dovolj denarja, da bi si lahko privoščila bivanje v Ameriki. Pravzaprav je bila to moja želja. Hotela sem oditi v drugo državo, kjer bi začela znova ... Z njim. V Nemčiji sem imela le goro slabih spominov na svoje otroštvo in življenje pri rejnikih. Nikogar nisem imela. Samo njega. Le zakaj ne bi poskusila narediti kaj iz svojega življenja?

Tudi on je bil sirota. Sirota, ki so ga zapustili starši. Pripovedoval mi je, kako so ga rejniki maltretirali nekaj let, dokler ni pobegnil in poiskal pomoč na socialni službi. Bil je premeščen k drugim rejnikom, ki ga začuda niso sovražili ...

Spoznala sem ga pred dvema letoma, ko sem iskala službo. Po poklicu je bil kirurg in delal je v isti bolnišnici, kot sem jaz ... Hitro sem se zaljubila vanj in se mu prepustila v celoti. Bil je prvi moški v mojem življenju. In seveda sem bila nora nanj.

Nejevoljno sem sedla na avtobus in v večerni gneči na cesti premišljevala o svojem življenju. Bilo mi je jasno, da nisem bila srečna. Vendar pa sem imela vsaj nekoga, ki mi je nekaj pomenil. To me je gnalo naprej.

Ko sem prišla pred vrata stanovanja, sem počasi odprla vrata. Bila so odklenjena. Torej je doma. Nasmehnila sem se sama pri sebi.

Verjetno me je hotel presenetiti.

Nasmejano sem vstopila naprej. Odložila sem torbico in plašč. Komaj sem čakala, da si bova privoščila najin vikend. Nameravala sva oditi v gorsko letovišče in to že ob šestih zjutraj, da bi se izognila gneči na cesti ...

"Sam?"

Nenadoma sem zaslišala, kako je nekdo zavzdihnil. Preseklo me je. To je bil vdih ... Ženski vdih. Zajela sem sapo in odšla do vrata spalnice.

Odrinila sem vrata in obstala.

Imela sem kaj videti.

Nisem verjela svojim očem. To se mi je zdelo popolnoma nemogoče. Varal me je z neko punco, ki je ob pogledu name prestrašeno skočila z njega.

Hladno sem jo premerila.

"Lahko kar končata," sem rekla. "Potem pa se oba pobereta iz tega stanovanja." Besno sem zaloputnila z vrati in odšla v kuhinjo.

"CELESTE!" sem slišala Samov glas, vendar se zanj nisem zmenila. Popolnoma mirno sem sedla na kuhinjski stol ter se poskušala pomiriti. Izdal me je. Poskušala sem razmišljati le o tem, kako ga bom prebolela.

"Celeste," me je znova poklical, ko je prišel do kuhinje. Hladno sem ga premerila. Zame je bil izdajalec. Pozabila ga bom. Obrnila nov list v svojem življenju. Nisem nameravala ostati z njim. Hotela sem, da se pobere iz mojega stanovanja.

"Si kje izgubil ljubico?" sem ga sarkastično vprašala. "Sam, dovolj sem videla. In slišala. Hočem, da se pobereta."

"Ni tako, kot je videti," je mirno dejal.

Zavila sem z očmi.

"Mar te je posilila?" sem se hladnokrvno pozanimala. "Prej bi rekla, da si precej užival v takšnem posilstvu."

"Celeste ..."

"Dovolj je, Sam. Poberi se iz mojega stanovanja. Imaš natanko eno uro časa, da spakiraš svoje stvari," sem ga brez čustev prekinila. Navadila sem se biti brez čustev. Navadila sem se biti hladnokrvna psica. Življenje me je naredilo takšno.

"Ampak ..."

"Nobenih izgorov nočem poslušati, Sam."

Opazovala sem, kako se je obrnil in odšel. Ni mi bilo žal. Niti najmanj. Bolečina bo minila. Prevaro pa ni možno pozabiti.

Tako je. Dobila sem ga z drugo v postelji. In to v mojem stanovanju. Pravzaprav se mi je v tistem trenutku zdelo, da se moj svet sesuva. Po drugi strani pa ... Bila sem olajšana. Nisem ga ljubila. In ga nikoli ne bom.

V tistem trenutku, ko sem ga opazovala, kako poskuša najti dober izgovor ... Sem pomislila, da moram narediti tisto, kar sem imela v planu zadnje dni. Odšla bom. Dvignila bom svoj denar in zapustila to državo ...

"Si vzel vse?" sem ga sarkastično vprašala, ko je prijel zadnji kovček. Hladno me je premeril, jaz pa sem se le zadovoljno nasmehnila.

"Ja," je zaškripal z zobmi. "Nimam kam iti."

"To ni moja stvar," sem mirno rekla.

Premeril me je.

"No, ja ... Saj vem."

"Lepo, da veš."

"Upam, da veš tudi to, da te nikoli nisem hotel imeti," je zaničljivo dejal. "Bila si mi dobra samo zato, ker si imela denar."

Njegova izjava me je zabolela. Vendar mi je bilo vseeno za njegove izgovore. Besno sem mu pomignila proti vratom. Lahko najdem boljšega, kot je on. Nenazadnje sem vedno našla boljše kot sem imela.

"Zbogom," sem dejala.

Stisnil je ustnice.

"Zbogom," je odvrnil.

Ni poti nazaj. Odšla bom.