Življenje na samem

Upravna enota 18

Z Lidijo smo bile na občini dobro uro. Bilo je veliko ljudi in tudi vrsta je bila dolga.
“Končno sem konec in sem prav vesela, da sem to opravila s prebivališčem.” rečem Sonji, ko se usedemo v avto.
“Verjamem.”
“A greve k men domov na kavo?”
“Lahko.”
“A bi še sladoled šle kupit?”
“Dobra ideja. Že dolgo časa ga nisem jedla.”
“Enako. Kam ga gremo iskati?”
“Lahko gremo do centra Ljubljane, tam ima eden zelo odličen sladoled.” pove Lidija.
“Ja?”
“Aha. Te bom usmirjala.” reče Lidija.
“Zmenjeno.”
Vžgala sem avto in speljala iz parkirišča iz pred občine. Lidija me je usmerjala kam moram it.

“No tukaj parkiraj.” reče Lidija.
“Zmenjeno.”
Izstopile smo ven iz avta in šle proti slaščičarni, ki je rekla Lidija, da imajo odličen sladoled. Naročile sve sladoled za domov in vzele smo deset kepic. Od okusov, ki so jih imeli, zelo veliko na izbero. Vzele smo čokolado, stracatello, vanilijo, jagodo, gozdne sadeže, mango. In šle smo do avta in šle proti domu. Komaj sem čakala, da pridem domov in da se preoblečem v bolj udobne obleke.

“Pa smo doma.” rečem, ko sem se sesedla na stol.
“Verjamem.”
“Sem prav vesela, da sem uredila to na upravni enoti z prebivališčem.”
“Aha. Ker, če ne bi imela probleme.” odgovori Lidija.
“Ja nekaj sem prebrala na spletni strani.” pritrdim.
“Ok. A začnemo jesti? Ker če ne se bo prej stopil.”
“Ja najbolje.” odgovorim.
Začele smo jesti sladoled, ki smo ga kupile. In res ga moram pohvaliti, da je je odličen. Tako odličnega sladoleda še nisem jedla.

“No zdaj sem se pa najedla s tem sladoledom.” reče Lidija.
“Verjamem. Jaz sem se tudi.”
“Aha. Zdaj ne vem, kako bom šla domov.”
“Verjamem. Če bi imela še kakšno posteljo, bi ti rekla, da prespi.”
“Aaa ne, ne. Vseeno bi se nekako spravila domov.”
“Verjamem. Komaj čakam, da uredim stanovanje.” rečem in pogledam naokoli še po praznem stanovanju.