Sarin dnevnik

Resnica ali laž?

»Sara, dobro jutro.«

» Jutro.«

» Si se naspala?«

» Sem. Charlie, pripravljena sem povedati resnico, pokliči Michaela. Vendar obljubi, da še ne boš obveščal mojih staršev in policije.«

» Prav. Ne skrbi, vse bomo izvedli po postopku. Ko boš pripravljena, boš. Vendar vedi, da te ne morem celo življenje skrivati pri nas. Če se slučajno vmeša po kakšnem čudnem naključju policija, smo v ''riti'' vsi skupaj.«

» Vem.«

Končno je prišel tudi Michael.

» Dobro, usedita se in mi prisluhnita. Odkrita bom, sita sem prikrivanja in laži. Torej kje naj začnem, kaj vaju najbolj zanima?«

» Sara, najprej mi povej, kaj te je pičilo? Zakaj si zamolčala glede problemov?« je zanimalo Charlija.

» Mislim, da sem ti na to vprašanje že odgovorila v dnevniku. Videla sem te, kako srečen si in te nisem hotela moriti s svojimi problemi. Vem, morala bi ti povedati, če bi ti , bi  se verjetno vse skupaj odvilo drugače. Nihče me ne bi ugrabil.«

» Kaj je bila vsa ta zmeda z dnevnikom, morda nisi tako nedolžna? Je bilo tudi to zaigrano, da si žrtev posiljevalca? Dnevnika ne moreš uničiti – veš morda kaj o tem?« je spraševal Charlie.

» Dnevnik sem res pisala jaz. Moj namen je bil, da se pošlje okoli tistim, ki so mi škodovali in se bodo potem malce zamislili glede tega, kakšne posledice lahko pustijo določene besede oziroma dejanja. Kaj je počel kdo z mojim dnevnikom pa ne vem. Charlie, niti ne vem kaj bi naj ta stavek pomenil.«

» Naj ti povem jaz. Nekdo je naredil kopije dnevnika, morda celo tvoj posiljevalec. Ali stoji za tem kdo drug? Sara, zakaj neki me bi kdo vodil do tebe, češ, da bi naj bila vse skupaj neka igra in kako bi me ti prosila, da te pridem rešit, če si bila v kleti?« je nadaljeval.

» Charlie, sploh ne vem o čem govoriš ti – o kakšni igri neki? Posiljevanje in izsiljevanje je zate igra? Ne vem, kakšne bolne igrice se je šel kdo, jaz vem le to, kaj se mi je zgodilo.«

» Sara, še enkrat te sprašujem. Kdo za božjo voljo mi je dal listek s tvojo pisavo?« pokazal ji je listek.

» Nič ne vem o tem,« je skomignila z rameni.

» Sara, če slučajno lažeš si nora. Kaj pa zaigran pogreb?«

» Charlie, kakšen zaigran pogreb?«

» Zdaj pa kar naenkrat ne veš nič več o tem? No v navodilih tiste igre je pisalo, da morava najti tvoj grob. Razbila sva ga in v njem leži neko tuje truplo, ne ti.«

» Res te ne razumem, ponavljam ti, da ne vem o pogrebu nič.«

» Sara, naju imaš za norca? Zdaj je vse skupaj še bolj zmedeno kot prej. Če ti ne veš ničesar, kdo pa potem ve? Videl sem, da je pred vašo hišo stal rešilec in policija. Tebe so nesli iz hiše, ker bi se naj obesla?« se je vmešal Michael.

» Tukaj se je vse skupaj začelo. Na ta dan sem se obesila, bila sem sama doma. Pred očmi se mi je takrat stemnilo, bila sem prepričana, da mi je uspelo... vse dokler se nisem znašla v nekem bunkerju, na žalost sem ugotovila, da sem še živa. Tja me je pripeljal moški, moj posiljevalec. Vedno je prihajal in odhajal, večkrat sem poskusila uiti, a mi ni uspelo, bila sem zvezana. Ko me je posiljeval, mi je s prevezo zakril oči, tako, da ga nikoli nisem videla v obraz. Niti po glasu ga nisem prepoznala.«

» To se nekako ujema, a kdo bi ti organiziral pogreb in stal za vsem skupaj?« je še kar vrtal Charlie.

» Že tretjič Charlie, ne vem. Povedala sem ti vso resnico. Morda stoji za vsem skupaj moj posiljevalec, morda pa je le delal za koga, vendar zakaj ravno na mene? Kaj imam z vsem skupaj jaz? Moramo izvedeti – kdo stoji za vsem skupaj.«

» Prav Sara, verjamem ti,« jo je potolažil Charlie.

» Vidva! Poskrbeti moramo za truplo od tvojega posiljevalca.«

Tako so se odpeljali do starega hotela in parkirali avto.

» Z vama grem,« je vztrajala Sara.

» Prav, vendar me potem vsaj drži za roko,« se ji je nasmehnil Charlie.

Trupla ni bilo nikjer. Preprosto je izginilo. Ampak, kako se lahko mrtvec premika?