part 8

54 11 0
                                    

Kapljica vode je stropa stene spovzela navzdol in kapnila na mojo veko. Otprla sem oči ,ležala sem na Kaijevih prsih, desno roko je imel na mojem boku ,levo pa v mojih laseh. Opazovala sem ga kako spi . Njegovi črni lasje so bili skuštrani, njegov obraz tako miren ,dolge trepalnice so pokrivale prečudovite modre oči. Odprl je svoje oči, jaz sem zaprla svoje in se pretvarjala ,da spim. Lahko sem čutila njegov pogled. Roko je odmaknil in se probal izvleči iz mojega objema. Medtem sem se hitro dvignila in najina obraza sta se srečala, moje oči so bile zazrte v njegove. Njegov pogled mi je dajal občutek varnosti. Ana:"Aaaaaaa ... Dobro jutro!" sem se ga hitro odtresla in vstala na noge. Kai:" Tudi tebi!".  Vstal je ,si popravil lase in odšel ven iz jame. Sabrina in Sam sta bila že budna . Andreja in Mike ni bilo več v jami. Kai:" Nadaljujemo pot čez pet minut!" in res je bilo tako. Šli smo mimo poljane in nekakšnega kamnoloma ter se vstavili pri brezovi hosti. Kai se je vstavil in začel renčati Kai:" Nismo sami!"  Sam:"  voham druge volkove!"  Vsi so se postavili okoli mene. Iz senc dreves je prišlo šest velikih volkov. Tudi ostali so se spremenili. Začeli so borbo, Kai mi je z očmi nakazal ,da bežim. Zgrabila sem torbo in začela teči  ,Sabrina je tekla ob meni. Eden od napadalcev nama je sledil. Sabrina se je vrnila kako bi zaščitila mene. Kmalu se je zaslišal zavijanje.  stekla je k ostalim. Nikogar od napadalcev ni bilo. Vsi so sedeli okoli nečesa oziroma nekoga . Prišla sem bližje in videla ,da natleh leži Mike. Andrej:" Mike odpri oči, ajde prijatelj odpri oči ne zapusti me!" po obrazu mu je stekla solza. Obstala sem na mestu , misli so bile prazne . Spomnila sem se svojega očeta ,ko sem ga zadnjič videla. Vedela sem kakšen je to občutek zgubiti bližnjega. solza je stekla po obrazu. Kai je imel čisto solzne oči. Sabrina je že jokala na Samevem ramenu. Kaj zdaj, zgubili smo člana ekipe. Andrej, Kai in Sam so pokopali truplo Mikea. Kai:" Zgubili smo pomembnega člana ekipe. Zdaj moramo naprej in nikogar več še zgubiti. Moramo nadeljevati za Mikea!!". Nadeljevali smo pot vse je bilo tiho. Izguba Mikea nas je dosti prizadel in potrla. Vsak je hodil in v sebi razmišljal. Padla je noč ,prenočili smo pod velikim hrastovim drevesom na neki livadi. Nisem mogla zaspati obrnila sem se proti nebu ,ki je bilo jasno in čisto ,lahko si videl vse zvezde. Ko sem bila majhna bi z očetom štela zvezde ,da bi lahko zaspala. Začela sem ena...dva...tri.......devetindevetdeset...sto...." Zmanjkalo me je ,zaspala sem kot polh. Pogrešam te oče. Naslednji dan je minil tiho nikomur ni bilo do pogovora. Vsak je hodil sam in sledil Kaiu. Noč se je spustila in prišli smo pred mesto. Tiho in neopazno smo se premikali v sencah. Prišli smo do očetove hiše. Vstopili smo noter. Zaklenila sem vrata in zagrnila vse zavese. Ana:" Predlagam da si odpočijemo par ur in potem nadaljujemo." Sabrina in Sam sta bila za, Andreju je bilo vseeno in Kaia sem uspela prepričati. Sabrino in Sama sem namestila v sobo za goste, Andreja v dnevno sobo in Kaia v očetovo sobo . Jaz nisem mogla spati
.....

Izgubljeni volkWhere stories live. Discover now