Na dnu morja

PROLOG

-Velikonočni otok-

Dan se je počasi prevešal v topel poletni večer, pravšnji, da ga preživiš sam ali z družbo. Sonce se je kot goreča ognjena krogla ped za pedjo pomikalo v morje, voda pa je njegovo svetlobo kot tonečo se barko počasi zvabila v svoje temačne globočine.

Dnevu se ni mudilo stran, zato je noč počasi in brez nuje prihajala nad samoten otok sredi prostranega oceana.

V nasprotju z dnevom pa se je otočanom zelo mudilo. Zasidrali so že razpadajoče lesene barke, ki so bile včasih živih barv, a otoško vreme in čas sta naredila svoje, pospravili svoje stvari in se urno podali v zavetje svojih skromnih domov.

Mudilo se je vsem, le njej ne.

Ona je bila nekaj posebnega, bila je drugačna. 

Sedela je med velikimi moaiji, ki so ji dajali občutek varnosti, in pogled usmerjala na prostrano morje. Za zaveso njenih pšenično rjavih las so se skrivale osupljivo zelene oči, ki so zamaknjeno strmele v morje in podzavestno opazovale njegovo lagodno valovanje. Njen pogled je bil odsoten. Premišljevala je. 

Premišljevala je o vsem, kar ji je morje dalo in o vsem, kar ji je vzelo. Ni vedela, ali naj bo hvaležna ali naj se prepusti jezi. Opazovala je ptice, ki so brezskrbno letale po zraku. Včasih si je želela, da bi lahko tudi sama preprosto razprla svoja krila in poletela. Njena pesem, namenjena izgubi ljubljenih oseb, bi odmevala v soju žarečega sončnega zahoda.

A svojih kril še ni našla. Ne še.

Pomežiknila je, da bi odgnala solze, a se je ena izmed njih vseeno izmuznila iz očesa in počasi spolzela navzdol po licu. Sledilo jih je več, a se jih ni več trudila zadrževati. Tekle so ji po obrazu, ji močile mehko kožo, ona pa je le sedela in pustila, da jih je sušil nežen veter.

"Kalina! Pridi v hišo, noči se!" je rezek glas Kalinine babice presekal zven tišine. Kalina si je z obraza zdaj obrisala solze, počasi vstala in se vendarle odpravila domov.