Ona

1. POGLAVJE: SREČA

Pisalo se je leto 1990. Nad vasico Hrastje pri Mariboru se je spletala tiha spomladanska noč. Nebo je bilo mirno in izjemno lepo. Vse naokrog je bila tišina. Ljudje, utrujeni od dela, so se počasi odpravljali spat. Vso mesto je tonilo v past spanca. Noben zvok ni pretrgal mirne nočne tišine. Lesena vrata dvorišč in hiš so bila zaprta, okna trdno zapahnjena. Le eno okno na koncu mesta je še bedelo in sporočalo, da ne misli kmalu pozaspati v noč.

V majhni hiši sta živela zakonca Novak s svojo edino hčerko Sofijo. V vasi so jih ljudje imeli radi. Vedeli so kako dolgo sta si Margarita in Gabriel prizadevala postati starša in ko je Margarita končno zanosila, je bilo to skupno veselje za vso vas.

Še posebej radi so imeli Sofijo. Res je bila čudovit otrok. Pri svojih štirih letih je bila že prava lepotica. S svojim očarljivim nasmehom, belimi zobmi in poltjo karamelne barve, je očarala še tako trdo srce. Ljudje so jo imeli radi in tudi ona je imela rada ljudi. Najraje je imela razne družabne igre, ki so jih vaščani organizirali. Tu je vedno prišla na plano njena vesela, zabavljaška osebnost. Rada je zabavala ljudi in navdušena je bila, kadar je dobila priložnost za to. Včasih so ji nekateri kar sami rekli: "Sofija, nam boš kaj zapela?" In Sofija je vstala in zapela svojo najljubšo pesem:

"Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh. V eni roki nosim sonce, v drugo roki zlati smeh."

Sama je govorila, da je to njena pesem in čeprav so ljudje vedeli, da je to znana pesem iz filma o Kekcu, so ji pustili veselje, ki ga je občutila, ko je pela. Njen obraz je namreč kar zažarel. Rada pa je imela tudi igro pantomime. Kadar je dobro pokazala in so ljudje ugotovili kaj je imela v mislih, se je iz vsega srca nasmejala in pokazala svoj prisrčen nasmeh. Čeprav so jo ljudje imeli radi, Sofija nikoli ni bila prevzetna ali ponosna. Bila je ponižen, preprost otrok, ki je užival vsako sekundo in se veselil vsako minuto življenja.

Njena starša, Margarita in Gabriel, pa sta bila ravno nasprotna. Oba sta imela bledo polt, svetle lase in modre oči. Kadar je kdo vprašal zakaj je Sofija veliko temnejša, je Margarita razlog vedno pripisala temu, da je bila njena babica iz Romunije in je Sofija najbrž podedovala nekatere njene gene. Toda fizična razlika ni bilo edino nasprotje. Medtem ko je Sofija znala uživati in se veseliti, Margarita tega ni obvladala najbolje. Venomer je bila čemerna ali zaskrbljena. Kadar stvari niso potekale, tako kot je želela, je postala zagrenjena in pesimistična. "Kaj pa če se bo zgodilo kaj slabega," je venomer dejala. V vsem je našla nekaj negativnega. Nekateri so bili mnenja, da se boji tudi lastne sence. Vsi pa so bili prepričani, da si mati in hči nikoli ne bi mogli biti bolj različni.

Kljub vsemu je imela Margarita Sofijo najraje na svetu. Večkrat jo je prišla iskat v vrtec prej kot običajno, da sta potem počakali očeta pred banko, v kateri je delal in so nato skupaj preživeli preostanek dneva. Oče Gabriel jo je nosil na ramenih in skupaj sta pela pesmi, ki sta si jih pravzaprav kar sproti izmišljevala. Sofija je zapela: »Jaz sem sladkor,« medtem ko je Gabriel zapel: »Ti si med,« skupaj pa sta zapela: »Pa sva skupaj sladoled.« Vsi trije so se temu smejali. Margarita je včasih dejala, da njune rime niso dobre, vendar ju to ni ustavilo. Še bolj glasno sta zapela in ves svet je bil njun.

Svoj mali svet pa je imela Sofija tudi s svojo mamo Margarito. Rada se je spominjala kako sta se z mamo igrali skrivalnice na dvorišču pred hišo.

"Sedem, osem, devet, deset! Pripravljena ali ne, prihajam" je dejala Margarita.

"Nikoli me ne boš našla" se je iz skrivališča zahihitala Sofija. Najraje se je skrila kar pod klop in čeprav jo je Margarita takoj opazila, se je vsaj nekaj časa pretvarjala, da jo išče. Nihče ju ni motil, bili sta samo oni dve, skupaj. Včasih sta bili samo doma in gledali risanke v pižami. Pomembno je bilo samo to, da sta bili skupaj. In če je oče prišel prej iz službe, je smela Sofija ostati še malo časa budna. Potem, ko je le bil čas za spanje, je mama Sofiji vedno prebrala kakšen odlomek iz njene najljubše knjige Muca Copatarica, avtorice Ele Peroci, vse dokler ni zaspala. Vendar Sofija nikoli ni zares zaspala. Preden je mama odšla iz sobe, jo je poljubila na čelo in ji dejala, da jo ima rada.

Takrat so to bili srečni dnevi za vse. Oče Gabriel je bil srečen, tudi mati Margarita je bila. Kljub njenemu značaju, je bila njena družina zanjo vse. Še najbolj pomembno pa je bilo, da je bila takrat srečna tudi Sofija.