Jezero ✔

2. del: glasovi

»Penn! Odpri vrata, prekleto!«
Rahlo nagnem glavo.
»Pošast pod posteljo, se mi samo zdi, ali sem nekaj slišala?«
Nekaj zamomlja.
»Torej se mi je samo zdelo,« rečem dovolj na glas, da sliši tudi moj oče.
Nato mirno nadaljujem s svojim branjem.
»Penn! Odpri vrata! Mineva me potrpljenje!«
Ne premaknem se.
Zadnjih nekaj dni sem sobo zapustila le takrat, ko sem vedela, da očeta in doma in si na krožnik naložila nekaj hrane ter si nalila vrč vode.
Prav lepo sem se že utaborila tukaj.
»Penn,« začne Pošast pod posteljo, pa ga prekinem.
»Ne, ne bom mu odprla, saj sem že povedala. Udaril me je vendar!«
»Še kar ne vidim razloga.«
Njegov glas je nenadoma prijazen in mil, podoben tekočemu medu. Je kot glas dobre vile ali angela varuha. Glas, ki mi govori, kaj je prav.
Zavzdihnem. Prav, morda le kuham mulo. Ampak ne morem mu odpusiti tega, kar je naredil, res ne morem.
»Penn. Morda bi bilo dobro, da se z očetom pogovoriš.«
Skomignem z rameni. Kaj pa on ve?
»Pusti me pri miru,« rečem in si glavo podprem z rokami.
Ne, Penn, ne bom te pustil pri miru.
Ven iz moje glave! Nisem ti dovolila, da si tukaj!
Ne moreš me prisliti.
Ven iz moje glave, me slišiš?!
Ne.
»Ven iz moje glave!« zakličem in nekdo potrka na vrata.
»Penn? Penn, kaj se dogaja?!«
»Pusti me pri miru!«
Naj me pusti pri miru. Naj me pusti pri miru! Moja glava, boli, boli! Naj se neha, naj neha boleti!
Moja glava!
»Aaa, boli! Boli, naj nekdo pomaga, prosim, boli me, boli!«
»Penn? Penn! Vse bo v redu, odpri mi vrata, Penn?!«
»Moja glava!«
Glasovi.
Toliko glasov.
Razbijajo mi v glavi, eden čez drugega, višji, nižji, zapoljnjujejo mi misli, ne morem razmišljati, mami, pomagaj!
Boli! Glasovi me ne pustijo pri miru, Pošast pod posteljo, Anne, oče, mama! Toliko glasov ... kateri je pravi? Kateri je resničen?!
Nekaj mi glavo vleče narazen. Boli.
»Penn! Penn, ljubica, vse je v redu!«
Kričim. Zakaj kričim? Saj je nehalo boleti. Ne boli več.
O bog. Tako se tresem. In komaj diham. Nočem dihati.
Neka nevidna sila me prisli, da odprem okno in splezam iz njega.
Vrata v mojo sobo se odprejo.
Stečem.

Sonce zahaja.
Svet se obarva v rdečo, rumeno in oranžno. Gozd izgleda, kot da bi gorel.
Jezerska voda je presenetljivo topla in povsem mirna. Lasje se mi lepijo na obraz in nemo opazujem neskončna drevesa pred seboj.
Nekatera so visoka. Druga nizka. Opazim bor in smreko, drugih ne poznam. Tu pa tam kaj zašumi.
»Zopet si tukaj.«
Anne ne pogledam. Nisem slišala njenih korakov, ko sem tekla do sem. Nisem videla njene sence, ko sem strmela v tisto smer. Prikazala se je nepričakovano in nenadoma. Kot pošasti v mojih nočnih morah, ki so prinesle le kri, trpljenje in smrt.
»Ja. Zopet sem tukaj.«
Vstane in njena nesnažna, dolga bela obleka, lahka kot persce in popolnoma prozorna jo naredi nezemeljsko lepo. Kot angela.
»Zopet si se psokušala ubiti.«
»Odvisno, kako gledaš na to,« rečem in priplavam do brega.
Moja težka oblačila me vlečejo k tlom in opazuje me brezizrazno.
»Lahko rečeš, da sem se poskušala ubiti. Lahko pa rečeš, da sem se poskušala rešiti. Da sem se poskušala rešiti bolečine, ki mi ne da dihati, neskončnih neprespanih noči, občutka, da ne zmorem več živeti.«
»Ampak še kar si tukaj.«
»Ja. Še kar sem tukaj.«
Zapiha veter in zazebe me.
Ne premaknem se. Nimam moči. Glasovi v moji glavi, ki so skoraj povsem potihnili, ko sem bila pod vodo, znova postanejo glasnejši. In nato še bolj.
In še bolj.
In še bolj.
Glasnejši.
Boleči.
Neznosni.
... ubij se ...
... poišči si pomoč ...
... rada te imam ...
Mama. Will. Pošast pod posteljo. Anne. Oče.
Glasni so. In nato spet tihi. Glasni, tihi, visoki, nizki. Vsak mi govori svoje. Vsaka beseda me zaboli.
Noben glas me ne pusti pri miru. Ni pomembno, kako glasno jih prosim, ni pomembno, da se jih poskušam znebiti tako, da se udarjam v glavo. Znova in znova in znova.
Topla tekočina mi spolzi po obrazu.
Kri.
Ampak vsaj tišji so. Glasovi so tišji.
Rezek zvok preseka gozdno tišino.
Sirene.
Nenadoma so okoli mene ljudje. Veliko, veliko ljudi. Govorijo. Ne vem, kaj, vem pa, da govorijo meni.
Ne poslušam jih.
Mama.
Njeno telo v mojih rokah.
Mama.
Mama. Zakaj si me zapustila? Zakaj si me zapuastila samo?!
Nekdo me potegne stran. Otepam se teh mrzlih, nežnih rok, skušam se jih rešiti.
Pa ne morem.
Zajame me črnina.