Dekle v mafiji

1.poglavje: To sem jaz

Annabeth

Prav zaprav ne vem ravno kako začeti...

Poznate tisti občutek, ko ste nevidni prav za kogar koli. Pa naj ležiš na sredi trga in kričiš te ljudje mirno prestopijo, kakor, da ne obstajaš, te ni.Kakor, da je to tako običajno, da ni več pomembno. Saj razumem, dasmo vsi le drobci življenja v vesolju. Že zdavnaj sem izgubila upanje, da je na svetu realno kdo, ki v meni ne vidi le koristi zase. Življenje je bedno in včasih se počutim zares ogabno, kakor izmeček. Ne pravim, da nisem razmišljala kako bi bilo, če bi se kar vrgla dol z neke stolpnice. Tablet si ne morem privoščiti, kraja pa bi bila res bedna, poleg tega bi drugi člani EMA izvedeli za moj podvig in morda bi celo oni naredili umazano delo namesto mene, le da na bolj boleč način. Najverjetne je je to tisto kar si zaslužim a vsekakor ne nekaj kar si želim. Kljub temu, da razen tega 'sladkega' življenja nimam kaj za izgubiti se mi zdi neumno, da bi si življenje prostovoljno kar vzela. Bolečina mine, trpljenje mine in vedno so druge možnosti. Zakaj bi torej storila kaj tako neumnega. Kljub temu, da že več let ne vidim izhoda, ga bom enkrat našla...

Sem neke vrste sirota. Ženska ki me je rodila in ni vredna naziva mama, se me je kar se da hitro znebila, že takoj ko sem pokukala na ta beden svet.

Seveda ni bila kakor ostale, če bi bila kolikor toliko normalna bi me vsaj v sirotišnici pustila, ne pa pred vrati navečje mafijske verige v Evropi.

Ja, že sedaj se vam verjetno zdim čudaška, morda čutite pomilovanje ali pa celo sožalje za moje krasno življenje. Ne ukvarjajte se, bolj kot se smiliš sam sebi, šibkejši si in tukaj je šibkost enako smrt. Nimaš možnosti, če si nesposoben, če nimaš tistega nekaj kar onirabijo izgineš v roku štiriindvajsetih ur.

Kakor koli, ime mi je Anabeth. Ime mi je izbrala 'mama', verjemite na besedo, da mi ta beseda res gre težko z jezika.

Torej sem pravzaprev precej pomemben del mafijske združbe imenovane EM (Evropska Mafija).Zelo izvirno ime, če mene vprašate.

Glavne Enote so razdeljene po celi Evropi, le redki vedo približno kje je katera a Londonski Štab je največji.

Pri nas ne gre le za drogo in take neumosti. Osebno delujem kot plačanka in roparka. Skoraj vsak mesec dobimo naloge, odvisno od težavnosti naloge in časa, ki ti je dan. Če je naloga opravljena včasih dobimo celo nekajprostega časa. Če pa naloga ni opravljena smo kaznovani. Šef jezmeraj zelo izviren s kaznimi a, če naloga delno spodleti imaš 48 ur časa, da pospraviš za sabo, drugače te pač 'prestavijo' nadrugo enoto. Nikdar več ni ne duha ne sluha o prestavljenih. Če pasprašuješ kam izginejo se jim kmalu pridružiš.

Že več časa, smo imeli težave s iskanjem prostora za celo društo a kmalu smo ga našli. Že par mesecev delujemo v neki stari tovarni, ki je res bila potrebna obnove. Ocenili smo, da že par desetletij ne dela, kar je super saj to pomeni, da ljudi ne zanima. Z bornim znanjem smo jo noter malce preuredili, a vsi smo vajeni živeti v slabih razmerah, zato nismo paničarili, ko smo vgotovili, da ni ne klime ne gretja, ki bi delali v zgradbi.

Moje ime že poznate, priimka nimam, ali pa ga vsaj ne poznam. Na pogled sem kar precej visoka in preklasta, imam kakih 175cm in potegnila sem se kar naenkrat. Imam res zelo črne lase, ki so neenakomerno postriženi, segajo pa mi malce čez ramena. K frizrju ne sememo, tudi denarja nimam, ker vsa roba gre točno k našemu šefu. Biti moramo nevidni,saj tako ostanemo skriti in varni pred policijo.

Moje oči so smaragdno zelene in moje poteze so malce preostre. Nisem lepotica in lepota je zadnje kar si želim, ne pravim pa da nisem čedna. Le za modno pisto pač nisem. Vzgajali so me kriminalci in ne pravim, da nisem ena od njih, ker sem od mnogih tukaj hujša.

Vstopim v Štab in odločno stopam proti glavni dvorani. Brado imam dvignjeno visoko in izraz naobrazu ohranjam nepreberljiv. Z nogo odrinem, težka zarjavela kovinska vrata in stopim dalje. Vsi razni mafijaši so trenutno na nalogah in skrbijo za svoj ugled, medtem, ko sem jaz svojo opravila. V velikem žametnem naslonjaču je zleknjena močna postava. „Imam, kar ste hoteli," Moškemu vržem pred noge kup papirjev in karoteko različnih ljudi, ki jih ne poznam, prav tako ne vem zakaj jih Šef rabi.

Postava mi pomigne najstopim blijže. Previdno stopim korak bliižje velikemu naslonjaču iz žameta rdečega kakor kri. „Je opravljeno? Nam ne bo delal preglavic?"

V hrbtu me zmrazi in brez,da bi pogazala kakršno koli obžalovanje nad svojim dejanjem mu odrvrem: „Molčal bo kot grob."

Šef mi nameni nasmeh in ob tem se zasveti zlat zob, na katerega je tako ponosen. Pomaha mi naj odidem.

Brez, da bi dvakrat pomignil sem že hodila proti svoji sobi. Štab je razdeljen tako, da je del bil ženski in del moški, s tem, da je žensk mnogo manj, še zmeraj pa imajo vstop v moške prostore. Totalno nagnjusno.

Ko sem prišla do sobe sem se z obrazom vrgla v jogi z nogo pa zaprla vrata za sabo. Nekaj časa sem kričala v povšter tako, da nihče ni slišal, nato pa sem pograbila kredo na nočni omarici in k mnogim ostalim črticam nasteni dodala še eno.

Tega človeka sploh nisem poznala, pojma nimam zakaj se je Šefu zamiril a, ko sem preverila žrtvino denarnico je v njej bla slika njegove družine. Imel je štiri otroke, ki so očitno bili posvojeni ter ženo. Vsi so se smehljali v kamero. Bili so srečni, cela družina objeta, s takiminasmehi, da bi mi po navadi prekipelo in bi sliko kar sežgala a enod otrok mi je padel v oči. Bilo je dekle. Slika je bila vzeta predpribližno letom ali dvema in videti je bila kakor, da je trenutnostara kakor jaz. Na nekoga me je spominjala le, da se nisem mogla spomniti na koga, zato sem sliko sunila in jo spravila v žep.

Vsi smo morali zmeraj preveriti, če je tarča pravilna, da ne bi prišlo do kakih zapletov. Šele potem opravimo z njimi.

Zatipam po žepu in slika je še zmeraj tam a trenutno se nisem pripravljena soočiti s tem. Jaz nimam družine, sem samotarka in to neodvisna. Ta stavek sem si ponavljala dokler me ni zmanjkalo.