Dekle v mafiji

2.poglavje: Čudaške sanje

Annabeth

Zbudila me je medla sončna svetloba, ki je prodirala skozi plesniva polkna, ki so včasih bila sinje modre barve, sedaj pa le plesniv star kos lesa s katerega se lušči barva. Vse je tiho in očitno je še rano jutro. Zunaj lahko slišim žvrgoleti ptice, kar je pravi čudež, glede na to, da večinoma ne slišim drugega kakor hrupa tovornjakov, ki vozijo sem ter tja, po manj prometnih ulicah.

Moj obraz je moker in slan in lasje se mi lepijo nanj. Že dolgo časa se nisem tako zbudila. Premražena na cenenem parketu iz hrasta, starega že kakih sedemdeset let, z obrazom premočenim od solz in obrazom zabuhlim od joka. Ponovno sem imela ene tistih sanj, ko sem stala pred ogledalom.V ogledalu je bilo dekle, skoraj identično kakor jaz, le da s svetlimi lasmi in prijaznim nasmehom. Ponujala mi je roko a jaz sem le strmela vanjo. Po parih sekundah je njen nasmeh zbledel. Na njenem obrazu sem zasledila le še bolečino, trpljenje in razočaranje.

Tisto ni bil le moj'polepšan' odsev, bilo je dekle ujeto v stekleno kletko. Poskusila sem jo rešiti a ni uspelo in vedno bolj in bolj se je oddaljevala vplameneč ogenj za njo. In občutek je bil kakor, da sem jo jaz tja porinila.

Potem sem se obrnila in bila sem v porodniški sobi. Nihče me ni opazil. Bila sem kakor duh, nevidna. Ženska, ki je pravkrat vspešno rodila tri deklice, eno za drugo. Izgledala je srečna, zadovoljna, ljubeča in vzhičena. Ko jih je dobila v naročje je prav sijala. Punčke so odnesli, da zanje poskrbijo, ter jih pregledajo, da vidijo, če je vse v redu. Ženska je med tem govorila z babico, ko so kar naenkrat vsi začeli zganjat paniko. Babica je izginila in na mati trojčic postaja vse boljpanična...Ko se babica vrne s sabo prinese le dve punčki.

Vedno se zbudim na točno tem mestu sanj. In potem se še cel dan morim s sanjami. Kaj sploh imajo veze z mano. Nikakor ni ena od zgodb za katere bi jokala. Morda sem slišati dvomljiva, zblojena najstnica a verjamite, da sem praktično vzgojena kot robot in morda imam le obdobje a naj vas posvarim da znam biti zelo grozna. Ne čuti, ne obžaluj, naredi kar ti rečejo, to so praktično naše zapovedi. Učena in naučena ubijati, krasti brez občutka krivde in sedaj sem popolnoma zmedena,ker prvič v življenju čutim nekaj več od sovraštva ali jeze. Čutim obup. Večino časa so moja čustva ohromela, ni se mi zdelo ukvarjati z njimi.

Te sanje sem nazadnje imela kot otrok, takrat so se mi ponavljale skoraj vsak večer in kljub temu, da sem bila otrok, ki so gla tlačile nočne more, me nihče ni potolažil. Takrat sem se naučila, da sem sama, nikomur imar zame in čustva so plehka. Nimam pojma zakaj sem obžalovala smrt tistega izmečka, verjetno je to bil povod za moje mevžasto jokanje ponoči.

Res ni prijetno. Tako kot  v Harry Potterju. Filma sicer nisem gledala a sem pa prebrala knjigo. Seveda pa ni možnosti, da je tista žeska moja mama, ker nimamsestre ali dveh in res nimam pojma zakaj se mi te sanje neprenehoma ponavljajo.

Vstanem in si ponamem oči. Deko spravim nazaj na posteljo in hitro smuknem v kopalnico. Ja to je moj luksuz. Kopalnica ni največja a sem vesela, da si je ne rabim deliti s drugimi puncami.

Na hitro se stuširam in si umijem lase s ukradenim šamponom. Zavijem se v veliko nekoč belo brisačo in odcapljam nazaj v sobo. Soba je ravno dovolj velika za en jogi in manjšo omaro v kateri imam vrečo s svojimi stvarmi.

Oblečem si vojaško zelene hlače polne nekih žepov in trakov. Ker so mi za številjko prevelike si gor dam še nek navaden črn pas ter neko številjko premajhno majco na kateri piše: „Bad guy"

Obujem si svoje stare zgurane črne all starke in grem nazaj v kopalnico. Še enkart si dobro umijem obraz in lase poskusim posušiti kolikor se da z obupnim fenom za roke.

Ličim se ne preveč, a črn eyliner je moja stvar. Ko ocenim, da dejansko izgledam kar spodobno zapustim sobo. S sponko zaklenem vrata, da kaka radovedna duša ne bi zašla, kamor ne sme.

Sponko vtaknem v žep natopa stečem po stopnjišču do glavne sobane. Vsi že stojijo nasvojih mestih in kot običajno se postavim v kot, kjer me skoraj nimogoče videti, zaradi slabe svetlobe in igre senc. Kar naenkrat je vse tiho in v sobo vstopi Šef. Stopil je do velikega naslonjača. Precej podobnega tistemu njegovemu, le da je ta bil bolj usnjenpisarniški stol, kot zastrašujoč naslonjač.

Kakor koli, pozabite moje nakladanje o naslonjačih in sediščih v katerih Šef greje svojo fino rit.

Oblečen je bil v fin črn suknjič in okoli vratu mu je visela prav tako črna kravata. Nemorem reči, da Šef ne izgleda dobro. Star je okoli petinštirideset, seveda ni začetnik mafije si je pa mesto skozi leta izboril. Imarjave lase, ki so skoraj črni in po pravici je še zmeraj v formi. Je ened takih moških ob katerem ženske vzdihujejo, pa čeprav nerazumem zares zakaj.

Samo tlesknil je sem žestala pred njim. Zraven mene je bil Luke.

Luke je praktičnoodraščal z mano. Njegova starša sta bila že zdavnaj žrtvi Šefa.Luka se mu ni zdelo vredno znebiti zato ga je vzel za svojega. Jekaki dve leti starejši od mene torej ima sedemnajst let. Naj pa vas opozorim, da šezdaleč nisva najmlajša.

Je visok, bistveno višjiod mene in ima svetlo rjave lase in res temno modre oči s ne vemkako drugače povedati, svetlejše modrimi prameni.

Pa ne mislite da je kajmed nama! Razen sovraštva pač. On je moja edina konkurenca in jaz njegova. Nekako sva Šefova ljubljenca ampak vseeno med sabo tekmujeva za prevlado.

Luke je imel že našteto punc. Večina jih je igračk kar se mi naravnost gnusi, ostale pa delajo kakor medicinke ali kuharice.

Tudi mladih fantov je še preveč in seveda sem kar priljubljena tarča njihovega ostudnega vedenja, s tem pa da sem ena redkih, ki poskrbi da, od mene ne dobijo česa drugega razen brce v mednožje.

V Londonu imamo ogromno podružnic in v lasti imamo ogromno. Vem, da bi pričakovali, da v mafiji delujejo le odrasli a najstniki in otroci delujemo bolj nedolžo. Vem, da si mafijo zamišljate čisto druugače, ker bi si jo tudi jaz po tistih slabih filmih in novicah a so le krinka. Nekako so čez čas ugotovili, da je otrok le glina, plastelin ki ga lahko oblikuješ, po svoji volji. Veliko je tudi starejših, ki so na nek način tudi sami od otroštva tukaj. Obstaja veliko različnih mafij a naša je med naprednejšimi.

Kakor koli sedaj stojiva pred Šefom, med tem ko eni njegovih telesnih stražarjev pobiraj oplen. Le redko nam ostane kaj.

Ko obred končajo nas Šef odslovi a mene in Luka zadrži, nimam pa pojma zakaj.

„Imam pomembno nalogo za vaju."

Le redko se zgodi, da si misije delimo, zato je očitno nekaj zelo pomembnega. Oba z Lukom modro molčiva.

„Ne vem če se spominjaš Ann ampak včeraj si ubila tistega možaka..."

Pokimam mu brez izraza,saj nočem priznati, da sem njegov umor včeraj obžalovala. Poleg tega bi večini ljudi iztaknila oči, če me pokličejo z vzdevkom ampak sem se sedaj zadržala, saj očitno preizkuša moje živce.

„No otroke in ženo ima. Hočem, da se jih znebita, naj bo kakor nesreča. Če so otroci uporabni vesta kaj storiti. Misija pa ne bo niti pribljižno kot večina vajinih običajnih. Dobila bosta njune kartoteke, želen način umora in stvari, ki jih od njih morata dobiti.

Ker pa bo trajalo kar nekaj časa se moreta zbližati z njimi....Zato vaju pošiljam vsrednjo šolo. Natančneje na Gimnazijo, na katero bosta letos hodila dva žrtvina otroka."

Prisežem, da ne morem dihati. Nisem neumna, vem, da normalni otroci in najstniki hodijo všole. Jaz sem bila za to prikrajšana, seveda sem prepričana, da nevem dosti manj od njih, saj se kljub vsemu šolam tu, ampak prava srednja.