Pošast - Remus Lupin and the Marauders fanfiction (Slovensko)

25. 32 dni

.
-
_
___
________
__________________

Wherever You Will Go- The Calling
Heaven- Bryan Adams
__________________
________
___
_
-
.

Lupe

Zdi se mi, da ljudje včasih stvari ne cenimo dovolj.

Ko imamo neko stalnico v življenju , mislimo, da je povsem naša in zato nismo dovolj hvaležni zanjo.

Šele, ko nam je ta stvar odvzeta opazimo, koliko nam pravzaprav pomeni.

Vedela sem, da imam Remusa neizmerno rada.
Bila sem hvaležna zanj.
A očitno ne dovolj.

To sem spoznala v naslednjih tednih.

Po 32 dneh za Remusom ni bilo nikakršne sledi.

Njegovi starši so ga takoj naslednji dan prijavili kot pogrešano osebo in aurorji so hitro začeli z iskanjem.
A ne glede na to, kako so se trudili, ga niso našli.

15. dan je do mene stopila McHudurra in mi poskušala povedati, da je zelo malo verjetno, da je Remus še živ. Po vsej državi je bilo namreč vse več napadov jedcev smrti. Povedala mi je, da če so dobili Remusa v svoje roke po vsej verjetnosti ni več med nami.
Ali pa vsaj ne na naši strani.

Vedela sem, da se ne bi nikoli pridružil jedcem. Bil je preveč ponosen za kaj takega.

Vedela pa sem tudi kaj se zgodi tistim, ki jim nasprotujejo.

In nisem hotela misliti na to.
___________________________________

Lily mi je v sobo prinesla čaj. »Lahko bi šla malo ven,« je dejala  in se vsedla na posteljo poleg mene.

»Ne da se mi,« sem ji odgovorila.

Lily je zavzdihnila in me objela preko ramen. »Kaj misliš, da se mu je zgodilo?«

Za trenutek sem se zamislila.

To vprašanje se mi je motalo po glavi ves ta čas, a nanj nisem našla odgovora. Zdelo se mi je, da nihče ni imel dovolj dobrega motiva, da bi ugrabil Remusa. Moral bi biti nekdo, ki bi vedel za njegovo skrivnost. To pa smo bili le jaz, Lily, Sirius, James, Peter, Remusovi starši, nekateri profesorji in Madam Pomfrey.
Nihče od njih ne bi bil zmožen česa takega.

Pogledala sem Lily. »Nevem, ne razmišljam o tem,« sem se zlagala.

Pokimala je in mi podala skodelico čaja. »Prideš jutri k pouku?«

Pokimala sem.

Lily je čez nekaj minut odšla k Jamesu in me pustila samo.

Iz predala sem izvlekla košček pergamenta in na hitro preletela zapiske na njem.

Čeprav je Remus odšel s fanti nismo prenehali s postopkom spreminjanja mene v animagusa.

In šlo nam je zelo dobro.

Uspelo mi je obdržati list mandrake v ustih za cel mesec, napoj pa smo kuhali že od prej.

Sedaj smo lahko le še čakali na nevihto.

Pograbila sem palico in zamrmrala: »Atmospherus.« Pred mano se je pokazal žarek rumene svetlobe, ki je pomenil lepo vreme še za vsaj nekaj ur.

Zavzdihnila in se vrgla nazaj na posteljo. Morala sem postati animagus in to hitro.

To bi mi omogočilo neopazno premikanje po naravi, poleg tega pa bi pridobila sposobnost določene živali.

To je bil edini način da bi našla Remusa, kar pa sem definitivno nameravala. Vedela sem da ni mrtev. Vedela sem, da me nekje čaka.

In šla bom ponj.

Sporočilo avtorice:
Zdaj ko ni šole bom (upam) pisala malo več. Upam da ste še vsi zdravi. Pazite nase in kot vedno, uživajte:).