Pravica in Kaos

I

Kamenčki, dragulji, biseri.

»Tudi tvoja mama se je rada igrala z njo,« dedkovo poved zmoti vrenje vode. Kuha koprivni čaj, tako kot na vsako zaspano jutro.

Kovinska struktura, na katero padajo kamenčki, je zmahana in okrušena. Stara je vsaj trideset let. Kot vse prastare igrače je bila spravljena v škatli v kleti. Tja ne grem rada sama. Prašno je, temno in hladno. Vedno se mi zdi, da me tam spodaj nekdo opazuje. Dedek se kleti ne boji. Škatlo je sam prinesel do vrha škripajočih stopnic, čeprav pravi, da ga špika v križu. Našel jo je med pospravljanjem.

Iz nje sem zložila igrače. Za lesenega metulja s kolesi, pritrjenega na palico, sem prestara. Saj je lep, a če bi ga vlekla za sabo po hiši, bi bila videti kot bebka. Obdržala sem frnikole, set za šah in zmečkano fotografijo, ki je bila zatlačena v žepu srhljive punčke iz cunj. Na njej je bila deklica. Dedek je rekel, da je to mama, ko je bila majhna. Videti je točno taka kot jaz, le da ima svetle lase spletene v kite, sprednje pramene pa ima počesane na stran. Moji so postriženi tako, da mi zakrivajo čelo. Tudi veliko bolj hecna oblačila nosi, obleko z ogromnim čipkastim ovratnikom in visoke škornje.

V škatli je bilo še nekaj. Srebrna tehtnica, na katero je bila privezana žametna mošnja s kristali.

»Kristale moraš razporediti tako, da bo tehtnica uravnotežena. To pomeni, da sta oba krožnička tehtnice na isti višini,« mi je pojasnil dedek, ko mi jo je pomagal postaviti na mizo.

Zdaj se igram z njo. Nikoli mi ne uspe. Tehtnica se preveša zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Ko že mislim, da se bo končno umirila, se spet nagne proti mizi.

»Ne grem se več te igre,« vznejevoljeno rečem in pričnem safirje – dedek reče, da so kamenčki safirji – pospravljati v mošnjo. Nekaj jih pustim na mizi, ker se Tačka rada igra z njimi, jih frca z mize in nato preganja po celi kuhinji kot miši in gosenice, čeprav jih nikoli ne poje. Mami pravi, da je Tačka izbirčna princeska. Da so jo zaradi tega, ker ni marala zelenjave, začarali, da po svetu hodi v mačjem telesu. Tudi zdaj ne mara zelenjave. Pa tudi česa živega ne bi niti oplazila z jezikom. Rada ima samo hrano iz konzerve.

Dedek čajno vrečko ravno potegne iz skodelice.

»Ljubica moja, nekatere stvari vzamejo čas.«

To me ne potolaži. Tehtnice ne maram. Igrača ni nič drugačna od ostalih tehtnic v prostoru.

Hiša je v notranjosti odeta v modro bravo. Modri so stoli, kuhinjske omarice, celo zavese. Na tapetah so vzorci, podobni tehtnicam. Na policah in mizicah so razstavljene tehtnice vseh velikosti in oblik, največkrat v srebrni in bakreni barvi ter v modrikastih odtenkih.

Podobno je v dnevni sobi, le da so tam še modri naslonjači, sivkast kamin in na steno prislonjeno ogromno zrcalo. Drugi del sobe - tudi moder, a njegovo modrino zakrivajo drugi predmeti - je odet v knjige. Debele, tanke, stare in preperele, vse do takih, ki smrdijo po novem. Med policami ni prostora niti za list papirja. Dedek in mama pa še vedno najdeta špranjo za še kakšno.

Mama že od nekdaj rada bere. Takrat si na nos natakne okrogla očala in obrača strani tiho kot miška. Včasih ima v rokah list papirja in si nanj s peresom izpisuje kakšno reč iz knjige. Takrat je ne smem motiti. Dedek vedno z enako strogim tonom glasu reče, da počne pomembne stvari.

Vendar mama ni samo Pravica. Tako ji pravijo drugi otroci. Jaz jo kličem mama. Mama se rada smeji, mi govori šale, mi bere pravljice, se sprehaja in riše. Ni samo dolgočasen knjižni molj – tako pravijo tistim, ki tiščijo nos med knjige.

Nisem je videla že tri dni zapored. Dedek je rekel, da je šla na počitnice. Malo sem ji zamerila, ker me ni vzela zraven. Včasih sva šli skupaj na sprehod po Krogli. Zdaj pa že dolgo nismo šli na izlet.

Vrnila se je danes, ko sem še spala. A ne smem je še pozdraviti. Dedek mi je naročil, naj jo pustim, da se spočije.

Tehtnico postavim bližje k sebi. Kamenčke spet nalagam nanjo, da bi pregnala dolgčas. Dedek me gleda. Rečem mu, naj se igra z mano, a me pusti, da se tehtnico mučim sama. Ob tem srka čaj iz skodelice in to na način, ki uspe le starčkom.

--

Potrka pri vratih.

Dedek se vzravna.

»Čudno,« reče, »ne pričakujemo obiskov.«

V njegovem glasu je nekaj hladnega. Zdi se mi, da ohladi celo vroč čaj. Iz skodelice se za trenutek preneha kaditi, naslednjo sekundo pa se iz nje spet vijejo beli oblački.

Še naprej se igram. En kamenček sem. En kamenček tja.

Dedek se vrne, brez da bi obiske povabil naprej. Videti je starejši. Iz kože mu izstopijo gube in oči, ki živčno begajo z ene strani na drugo.

Priteče k meni. Še nikoli ga nisem videla teči. Smešen je, noge ga komaj dohajajo.

»Mija, poslušaj me. Teci v klet. Na polici je prazna škatla. Splezaj vanjo in zatesni pokrov. Ne smeš zlesti iz nje ne glede na vse, kar boš slišala. Ne smeš iz nje, si razumela?«

Ne razumem.

»Ampak nisem še končala,« pokažem na tehtnico.

Dedek me prime za rame. Močno, da malo zaboli. »Saj vem, ljubica, a to bova dokončala kasneje. Zdaj pa steci v klet. Igrajva se skrivalnice.«

»Tudi mama?« rečem tiho.

Njegove oči postanejo mokre. »Tudi mama. Zdaj pa pojdi.«

Stečem v strašno klet. Mrazi me, ko hodim po škripajočih stopnicah navzdol. Temna je, tako kot vedno. Ampak mama se že dolgo ni igrala z mano. Splača se potrpeti.

Najdem škatlo, ki jo je omenil dedek. Na spodnji polici je, zato brez težav splezam vanjo in se pokrijem s pokrovom. Temno je. Smrdi po zatohlem. Strah me je. Skrivalnice mi niso všeč. Ampak mama me bo našla. Vsak hip me bo našla.

Vmes napnem ušesa. Medtem ko me mama išče, se dedek pogovarja z obiski. Morda so se tudi oni prišli igrat. Morda je vse skupaj presenečenje za moj rojstni dan. Včeraj sem ga imela. In zdaj mi je mama priredila zabavo presenečenja. Če sem se dovolj dobro skrila, bom dobila nagrado. Upam, da bo čokoladna torta s šestimi svečkami.

Stisnem se v klopčič. Med prsti mencam mamino sliko, ki sem jo prej spravila v žep.

Glasovi v pritličju postajajo glasnejši. Se prepirajo? Morda samo obešajo balone. Mama bi obesila take v modri barvi, dedku pa je bolj všeč rumena.

Zaslišim glas mamice. Noge se mi zatresejo od navdušenja. Vendar pa ne prihaja pome. Glasna je, kriči. Me ne more najti in se jezi na dedka, ker ji ta noče povedati za skrivališče?

Nekaj pade na tla. Tehtnica. Tehtnica na mizi.

Vendar to ni najhuje.

Hišo napolni glasen pok. Ob njem se stresejo stene. Hočem teči do mame. Morda je padla po stopnicah. Ampak se ne zganem. Nekaj mi govori, naj bom pri miru.

Toda v hiši ni ničesar več. Le groba tišina. Strašna tišina, ki reže v sluhovod.

Še dolgo se ne zgodi nič, vse dokler dedek ne odpre pokrova škatle in jaz jokam in on joka in mame ne vidim nikoli več.