Drugačna

Bolnišnica

Ležala sem v bolniški postelji. Še zmerom sem se tresla, čeprav sem bila zavita v mnoge odeje in je bilo v stavbi občutno topleje. Slišala sem še, kako se je ženska, ki me je našla zunaj sobe pogovarjala z nekom.

Nisem razumela njunih besed. Skozi zamegljeno steklo sem prepoznala dve postavi in po barvi in obliki sem sklepala, da gre za policista.

Spet imam opravka s policijo, kot da ni enkrat dovolj.

V sobo je v tistem trenutku stopila sestra: "Gospodična, počivati morate, vendar je z vami vse v redu. Ko se boste boljše počutili se bo z vami pogovorila še policija. Zdaj pa se nič ne vznemirjajte."

"Moj oče, on ve kje sem?"

"Je že na poti sem. Zdaj pa se spočite."

Na omarico ob postelji mi je postavila kozarec vročega čaja in zapustila sobo. Skozi vrata pa je še v istem trenutku pridrvel moj ata.

Še nikdar ga nisem bila tako vesela. Dvignila sem se v sedeči položaj in ga objela.

Ko so me njegove tople roke izpustile, so me njegove prijazne oči celo na hitro preletele: "Samo da si živa in zdrava!" Po licih so mu tekle solze sreče.

Preveč skrbi sem mu povzročala v zadnjem času.

Povedala sem mu, da me je nekdo ugrabil in me je z nečim uspaval. Še sama ne vem, zakaj pa sem izpustila del, ko je bil tam Mike, ko me je rešil in hladnokrvno ustrelil očeta.

Kasneje sem enako zgodbo povedala še policistu.

"Torej, ne veste kdo je bil moški, ki vas je ugrabil?" Odkimala sem. To je bila laž, dobro sem vedela kdo.

"In ne spomnite se nikogar drugega prisotnega na prizorišču?"

"Ne," zaigrala sem nevednost, "je bil še kdo drug tam? Kaj se je sploh zgodilo z moškim?"

"Tega vam žal ne morem izdati?"

"Je pobegnil?"

"Gospodična, vaš ugrabitelj je mrtev!"

"Kako mrtev?"

"Bil je ustreljen." Saj sem dobro vedela, kaj se je zgodilo.

Na začetku pogovora mi je vzel prstni odtis in zdaj je v sobo vstopil še drugi policist: "Gospod, njeni prstnih odtisov nismo našli na orožju! Smo pa našli..." Policist, ki me je zasliševal ga je s ostrim pogledom utišal, mu je prikimal in vstal iz stola ob moji postelji. Kako so sploh lahko pomislili, da bi jaz ubila moškega, ki ga niti poznala nisem!

"Če je to to, kar veste, vas bom pustil, da se spočijete!" in za temi besedami me je pustil samo v sobici.

Oddahnila sem si, da mi je nasedel. Legla sem in se poskušala skoncentrirati na karkoli drugega. Zdaj je bilo vse za mano. Konec je.

Zagledala sem se v bolnišnični snežno beli strop. Bila sem utrujena in še vedno me je zeblo.

Sploh se ne spomnim, kdaj sem zaspala. Zbudilo me je šepetaje pogovarjanje ljudi v sobi. Glasovi so se mi zdeli znani in kaj kmalu sem ugotovila za koga gre. Počasi sem odprla oči in ena od prisotnih je to opazila.

Sarah me je v trenutku objela. Tako me je stisnila, da sem komaj dihala. Ko sva se končno ločili, da sva si lahko gledali v oči je lahko videla moj širok nasmešek, ki je segal vse do ušes.

"Samo da si živa. Tvoj oče me predvčerajšnjim klical, ker te ni bilo domov in potem me je tako zelo skrbelo. Kaj bi jaz brez tebe..." ko je govorila so ji po licih začele teči solze sreče.

Potolažila sem jo in znova mi je padla v objem. Za njenim hrbtom pa sta stali še dve visoki postavi. Eno je bil moj ati in drugo... Luke.

Nerodno se mi je nasmehnil. Bila sem presrečna, da imam prijatelje, ki jim je mar zame.

Luke in ata sta naju potem s Sarah pustila sami.

"Zakaj me vedno znova puščaš samo? Kaj imajo s tabo ugrabitelji?"

Nerodno sem se nasmehnila. Ni vedela, da je bil tudi za to kar se mi je tokrat odgovoren Mike. Nisem bila povsem prepričana ali naj ji povem.

Začela je riniti vame: "Kdo te je ugrabil? Te je nadlegoval? Naslednji moški ali pa fant, ki se ti približa se me naj pazi!"

Zasmejala sem se.

"Ne, čisto resno mislim!" je zdaj šlo tudi njej na smeh.

Ko sva se pomirili, je popolnoma resno začela: "No, zdaj pa začni z razlago. Vse podrobnosti hočem!"

Prikimala sem: "Ampak obljubi, da ne boš nikomur povedala, niti mojemu atiju, niti Luki, sploh pa ne policiji ali komer koli drugem."