Drugačna

Policija

Javil se je že po nekaj sekundah. "Ati, ati!" sem jokala v telefon, "jaz sem, ati!" Po glasu sem prepoznala, da so tudi njega prevzela čustva.

"Ellizabeth, kje si?" je dejal, ko se je malo pomiril. Pogledala sem naokoli in na zidu zagledala ime kraja. Takoj sem mu povedala in zagotovil mi je, da že prihajajo pome.

Poslovila sva se in odložila sem. Vsa srečna, s solzami v očeh, sem stekla do Mika in ga objela. "Domov greva!" sem v joku dejala. On pa že tako kot prej ni bil videti preveč navdušen, celo zaskrbljen se mi je zdel.

Ne razumem ga, domov greva, spet bova spala v topli postelji, videla domače, šla v šolo, jedla normalno hrano... To je ja najboljše, kar si lahko želiva.

Sedela sva na pomolu in čakala na pomoč, da pride po naju. Predstavljala sem se že, kako ležim v domači postelji, gledam film ali pa poslušam glasbo.

Ko sem pogledala proti Miku je s povešeno glavo strmel v globoko vodo pod nama. V njem ni bilo niti trohice veselja. Ampak tokrat mi ne bo pokvaril načrtov, tokrat bo po moje.

Čez kakšno uro je po naju prišel policijski čoln in naju odpeljal na kopno. Tam sva na postaji počakala starše. Miku so dali tudi oblačila, da se je končno lahko oblekel.

Med čakanjem so naju oba, vsakega posebej zaslišali. Ali naju je kdo ugrabil ali sva sama pobegnila? Nisem vedela, kako naj jim povem, kar se je res zgodilo.

Povedala sem po resnici, ker si nisem uspela izmisliti nič smiselnega. Da so naju ugrabili vesoljci, verjetno ne bi delovalo in zabredla bi v še večje težave. Seveda sem pri obrazložitvi spustila nekaj podrobnosti in tudi vzroka nisem omenjala. Naj se s tem ubada Mike. Tako ali tako nisem bila povsem prepričana, kaj je bil glavni vzrok.

Sedela sem v čakalnici, da so zaslišali še Mike. Slutila sem, da se mu ne piše dobro, ampak sam si je kriv.

Mike je bil v sobi veliko dlje kot jaz in vmes je že prišel moj ata. Objela sem ga takoj ko je vstopil. Oba so naju preplavile solze. Potem pa je iz sobe prišel eden od policijskih uslužbencev in ateju razložil kaj se je zgodilo.

Mika nisem več videla, ker sva se z očetom prej odpeljala domov. Peljal me je na kosilo v picarijo. Pica mi je tako teknila, kot da že več kot teden dni ne bi jedla, no, saj nisem jedla druga kot sadeže.

"Od zdaj naprej te bom jaz vozil v šolo in prihajal pote," je najavil ata, "in poskrbel bom, da se ti ta fant ne bo več približal!"

"Bom kar sama poskrbela, da se mu ne bom približala."

Ata se mi je nasmehnil. "Si res prepričana, da ti ni ničesar storil?" je čez čas zaskrbljeno vprašal. Zavila sem z očmi: "Niti dotaknil se me ni!"

V tistem trenutku pa sem se spomnila na njegove roke okoli mojih ramen, njegove ustnice ob mojih. Ne, tega mu ni potrebno vedeti, to bom pozabila, ni se zgodilo.

Poskušala sem se osredotočit na nekaj drugega pa mi ni uspelo. Med vožnjo sem si v glavo poskušala vbiti, da je on kriv za vse in da sem že prvi dan šole naredila napako. Nebi se mu smela pustiti. S svojimi igricami me je dobil na vabo, ampak jaz se mu ne bom pustila. Nisem kot druge, drugačna sem.