Na listu papirja.

-

"To ima ta pridih... pridih nekega namišljenega sveta v katerega se zatečemo, ko smo na dnu... se ti ne zdi, da se točno to tu dogaja? To je le svet v katerem živimo mar ni? Ko bi obstajal še en... boljši? Morda... morda bi bilo celo vredno... vredno iskati kaj hočeš v življenju... vredno pogledati v oči tistih, ki zaradi tebe trpijo. Najboljša bolečina je tista, ki ostane... če osebo ubiješ, nima smisla saj tako ali tako ničesar več ne čuti... mar nimam prav?"

"Končno... končno nekdo, ki razume... ki ve kaj je razlog za živeti na svetu."

"Kaj si pa mislil? Da sem samo nekdo, ki te izkorišča za brezmuselne noči in pogovore v katerih opisuješ čustva? Vse je le peavljica v kateri se ljudje ne morejo sprijazniti, da so preprosto nekaj, kar je ustvarila oseba, da se med seboj pobijamo in jo s tem zabavamo? Ne... sama živim v začarani resničnosti mojih misli... kar pa bi pomenilo, da nisi resničen..."

"Ura je ena zjutraj. To je ta čas, ki je najlepši v dnevu..."

"Res je... ob enih se vse konča... občutek pa imaš, da te nihče ne nadzoruje..."

"Čas je da zaspiš... jutri moraš vstati..."

"Ampak jaz nočem vstati... za vedno hočem oatati tu s teboj..."

"Potem ostani..."

"Le kako... to so le sanje, ki jim ne morem ubežati..."

"Potem pojdi..."

"Zakaj?"

"Če ne moreš ostati in ne moreš iti, kaj lahko storiš?"

"Ničesar..."

"Vendar lahko... ostani tu z menoj in nikoli ti ne bo več potrebno biti že davno izgubljene bitke..."

"Potem bom ostala..."

"A za to obstaja cena, ki je previsoka zate..."

"Pripravljena sem plačati vsako ceno."

"Potem zapri oči... predstavljaj si ta svet kot resničnost..."

"To so bile zadnje besede resničnosti drugih, ko sem se vrnila v resničnost svojega lastnega sveta..."