***Živjo! Navdih za to zgodbo sem dobila v knjigi Vse kar ostane skrito! Avtorica @imaboredharley! Če je še niste prebrali in imate radi fantazijske knjige jo hitro preberite! Res je dobra! Se beremo!***
"Daj pridi že!"
Je zadnje kar sem slišala preden pod sabo nisem več čutila tal. Začela sem se utapljati, vendar sem bila vesela. Poleg tega pa se sploh nisem utapljala vendar le tonila. Ne vem kako vendar sem lahko dihala zrak. Kot bi bila v nekakšnem zračnem mehurčku. Videla sem Aliso, ki se je poskušala pognati za mano, a ji voda ni dovolila. Tonila sem dalje in se nisem upirala. Nato pa je mehurček počil in začela sem padati. Pristala sem na trdnih tleh in vse me je bolelo. Ko sem pogledala gor, sem videla kako nad mano plavajo ribe in raste kar iz zraka morska trava. Pa vendar ne vem če je to res MORSKA trava. Sploh ne vem kaj je to. Ko sem se ozrla prek ramena je bilo vse temno. Ničesar nisem videla. Nato sem se premaknila in točno pri moji nogi, ki sem jo premaknila, se je zasvetilo. Sprožilo se je kot verižna reakcija in kar naenkrat, sem se znašla pod jezerom obdana s tisoči in tisoči luči. Bilo je prekrasno! Iz svojih skrivališč so prišli ljudje. Bili so prav taki kot jaz. Vprašali so kaj delam tukaj in da če moja družina ne živi tu, je to nemogoče! Nato sem povedala, da nimam družine. Ko pa se je zaslišal ženski glas:
"Alexa! Prišla si!"
In takrat sem ugotovila, da je bila moja družina ves ta čas, pod našimi nogani...
"Čakaj... moja ses... no bila je le prijateljica, me čaka na površju!"
"Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!"
BUM!!!!!
"AAAAUAAAA!"
"Nič več..."
In od takrat sva z Aliso živeli pod vodno gladino, V JEZERU TISOČERIH LUČI!
"No? Alexa ali prideš ali kaj!? Pohiti!"
"Že grem Alisa!"
Bilo je prekrasno!
YOU ARE READING
Na listu papirja.
PoetryMoja starejša sestra mi reče: 'Dam ti domačo nalogo. Vsak drugi dan moraš napisati nekaj. Lahko je to knjiga, poglavje, pesem... Kar koli.' No jaz sem se odločila za pesmi in kratke zgodbice. Pa vseeno zamujam že par dni...
