"Sonce sije le zame"

4.

Kiraz je bil eden največjih serijskih morilcev v celem vesolju.
Star je bil le enaintrideset obratov, a je obiskal že triindvajset planetov, vključno s Zemljo in Au2tu; v obeh je skupno vzel kar dvesto življenj. Vsi so ga prepoznali že od daleč, saj je v rokah vedno držal bodalo, okrašeno s srebrnimi kamni in v do ramen dolgih, rjavih, povsem ravnih laseh je imel zlate pramene. 
Bitja so rada govorila o njemu, celo morske deklice iz planeta Te54t, ki so bile znane po sramežljivosti in njihovi tišini - bile so prave nasprotje siren iz sosednjega planeta Ti4t, ki so bile glasne, posmehljive in zlobne. Govorili so, da mu je njegov oče izrezal srce, ko je bil le otrok. Vrgel naj bi ga pošastim iz gozda blizu hiše in od takrat naj ne bi več čutil, kaj šele ljubil.
Toda Kiraz je vedel, da ima nekaj rad. To je bilo Sonce; vzljubil je njegovo toploto, ko je še kot najstnik ležal v dosegu njegovih žarkov. Včasih je imel občutek, da ga je imelo Sonce rado skoraj tako, kot je on imel rad njega. Da je Sonce sijalo le zanj.
Nato pa so ga ujeli in odpeljali stran, na povsem drug planet, ki se ga Sonce dotakne le enkrat vsakega obrata. In kot da to ni bilo dovolj; zaprli so ga v temo in žalost.
Še isti dan je pobegnil, seveda. Toda Au2tu ni več mogel zapustiti.
Zato je čakal.
Na vsak Sončev dan mu je iz oči pritekla le ena solza. Kako je pogrešal toploto; stegnil je roko, da bi se zvezde dotaknil, jo vzel v roke, toda nikdar se je ni zmogel dotakniti.
Nato pa je Sonce izginilo.
Zdaj so vse tri lune svetile nanj in na ostale zapornike, ki jih je rešil. Skrivali so se v majhni jami in ostro strmeli drug v drugega. Večina je pozabila, kako se govori, nekateri so celo komaj hodili. Bili so šibki in le mrtve lupine nečesa, kar so bili prej smrtonosni morilci.
Kiraz do njih ni čutil sočutja. Naivno je upal, da mu bodo pomagali poiskati Sonce v zameno za mošnjo čistega zlata, toda zdaj niso več vedeli, kdo so. Zato jim je obrnil hrbet in začel hoditi stran od njih.
Ni jim prerezal vratov ali pa jih zabodel v srce. BIlo mu je vseeno, če skočijo s pečine, saj jim ni vredno živeti, ali če iztradajo do smrti, saj so pozabili, kateri sadeži so užitni. On je mislil le na eno stvar: Sonce.

Kentu je tiho sledila Ravinu.
Dan sta preživela na mrtvih, a s telesi zapolnjenih ulicah. Dobro sta se ujela, se ji je zdelo. On ni spraševal vprašanj, ko je občudujoče opazovala pokrajino okoli sebe, saj še nikdar ni bila v mestu. Tudi ko je včasih pobožala svoj žep - pobožala je Sonce, seveda, toda on tega ni videl in je le mislil, da je malce čudna - ali pa ko je spraševala nešteto vprašanj, ki so bila jasna celo majhnim otrokom.
Zdaj jo je peljal domov. Zavila sta v ozko, temno ulico, v katero je celo zvezda v Kentujinem žepu izgledala malce bleda, in se ustavila pred majhnim stanovanjem, stisnjenim med še manjšimi stanovanji, vsi so bili v barvi urina.
"Tiho," ji je naročil, ko je previdno odprl vrata, da ne bi zaškripala in ji šele čez nekaj trenutkov pokimal, češ, zdaj lahko vstopiš. 
Ubogala ga je. Ni bilo preddverja, takoj sta vstopila v dnevno sobo, v kateri sta bila dva naslanjača in majhna mizica. Strme stopnice brez ograje so bila na levi in previdno sta jih prehodila. Ustavila sta se pred temnimi vrati in šele ko sta bila varno zaprta v sobici sta glasno zadihala.
Kentu se je razgledala. Soba ni bila kaj prida, toda bila ji je všeč. Zdela se ji je domača; odprta knjiga je ležala zraven postelje, papirji so bili razstreseni po mizi in nalivno pero je bilo pomočeno v odprto črnilo. 
"Torej, uh ... saj vem, da ni nič posebnega, ampak ..."
"Všeč mi je," mu je zagotovila in nasmehnil se ji je.
Nato je nastopila tišina in popraskala se je po kapi. Noben od njiju ni vedel, kaj naj naredita zdaj, zato sta le nerodno obstala. Njo je pokrivalo začelo srbeti in nujno ga je želela, toda ni bila sama in mamine besede so ji odmevali v glavi.
"Ljudje bi se te bali," se je spominjala. "Kdo ve, kaj bi ti naredili."
"Moji starši že spijo," je končno rekel Ravin. "Če želiš, lahko spiš tukaj. Zaklenil te bom, da te kateri od njiju ne bo ponesreči našel."
Sonce se je razburjeno premaknilo. 
"Prav." 
Odšel je in končno je ostala sama. Najprej si je snela kapo, da so ji zlati lasje padli na hrbet. Nato si je iz oči odstranila leče in v roke je vzela svetlo žogico, da jo je Sonce veselo objelo s svojimi žarki.
Soba je bila nenadoma polna svetlobe. Vročina je bila nevzdržna; njene obleke so začele goreti in oči je tesno držala zaprte, zato tega ni opazila takoj. Šele ko se je Sonce umirilo, da je lahko znova odprla oči, je opazila, kaj se dogaja.
Bila je mirna, to se ni zgodilo prvič. S odejami je zadušila ogenj in nato jezno pogledala kroglo v svoji roki.
"Saj vem, da si vesel," mu je rekla in žarki so se razširili po roki, da je koža tam postala svetla, "toda ne smeš se takole obnašati, to veš. Kdo bi lahko videl in se spraševal, kaj se dogaja."
Pa saj še sama ni vedela, kaj ta žogica v njenem žepu je. Nikdar še ni videla Sonca, zato je o njem imela povsem napačno mnenje. Mislila je, da je mrtvo in da izgleda drugače. 
Ulegla se je na posteljo. Zdaj je želela le še spati.

Naslednje jutro jo je zbudil ropot.
"Hitro, skrij se!" je rekel Ravin in komaj je imela dovolj časa, da si je na glavo poveznila kapo, saj je potem že ustopil in hitro je sklonila pogled. A ga je ubogala, skrila se je pod posteljo, in še ravno pravi čas, nato je notri že vstopila ženska.
Kentu je videla le njena stopala.
"Ravin, kje si bil včeraj?"
"V mestu," je odgovoril in Kentu je zaprla oči. V roke je vzela leče in si jih nadela, nato pa še malce popravila kapo. 
Nenadoma se je Sonce premaknilo. Želelo je ven iz žepa, nekam v levo. Namrščila se je in žep nežno udarila, da bi se ustavilo, toda je postalo le bolj agresivno.
Svetloba.