"Sonce sije le zame"

5.

Kentu se je nenadoma znašla zunaj.
Zdaj je bila pred Ravinovo hišo, Sončni žarki so s neba sijali nanjo- čakaj, s neba?
Nekdo je zakričal. Kentu ni mogla odvrniti pogleda, strmela je v kroglo svetlobe, ki je žarela na Au2tu. Mar je bila to res tista žogica v njenem žepu? Mar je bilo to ves čas Sonce?
"Sonce!" so vzklikali. "Naše Sonce je nazaj!"
Ona je odkimala s glavo. Ne, ni bilo njihovo. Če bi bilo, jih nikdar ne bi zapustilo.
Stegnila je roko in zvezda jo je pobožala po obrazu, da so ljudje presenečeno zajeli sapo. Sonce je bilo njeno, njeno, od nikogar drugega. Ni ga želela deliti s ostalimi, ni želela, da tudi oni čutijo njegovo toploto, zato je zvezdo prijela v dlan in jo skrila v žep. 
Nebo je bilo nenadoma znova temno.
Ljudje so ponoreli; začeli so kričati in se prerivati, da bi čim prej prišli do nje; ona se je obrnila in začela teči stran, hitreje in hitreje, ni smela dopustiti, da bi jo ujeli. Sonce ji je dalo spodbude in moči, lahko je slišale korake množice za seboj in čutila veter, ki jo je kot bič udarjal v telo. 
"Kentu, počakaj!" je rekel znan glas in roka se jo je dotaknila.
Zakričala je.
"Sonce!" je kriknila in zvezda je slišala njen klic na pomoč, zganila se je in jo znova zaslepila s svetlobo.

Bila je sredi ničesar.
Kamor koli je pogledala, pokrajina je bila enaka. Obdajala jo je suha, posušena trava in še bolj suha zemlja. Odkimala je s glavo in zavzdihnila; s seboj ni imela ničesar razen Sonca, nahrbtnik je pustila v Ravinovi hiši.
"Kentu?"
Poskočila je. Ravin je presenečeno strmel vanjo.
"Ravin? Kako- kaj pa ti počneš tukaj?"
"Ne vem," je rekel prestrašeno in si s prsti razmršil svoje zelene lase. "Videl sem, da so te lovili ljudje, pa sem začel teči, da bi te ujel. Dotaknil sem se tvoje rame in nato je bilo vse svetlo..."
Pogoltnila je slino. Očitno Sonce zdaj drugam ni odpeljalo le nje, temveč tudi njenega prijatelja.
Ko že omenjamo Sonce, zvezda se je zganila in prilebdela iz žepa. Kot muc je raztegnila svoje žarke in veselo poletela okoli otrok, da je fant vzkliknil in presenečeno, skoraj prestrašeno rekel: "mar je to- Sonce?"
Kentu ni vedela, kaj naj reče. Očitno je bilo res Sonce, ja, čeprav se tega ona prej ni zavedala. Ampak, kaj naj reče Ravinu? Kako naj mu pojasni, da je vir svetlobe platena Au2tu, ki je pred šestimi obrati izginilo imela ona ves čas v svojem žepu?
"Ja," je končno skomignila s rameni, kot da to ne bi bilo nič posebnega. "Nekaj obratov nazaj sem ga ponesreči vzela domov, brez da bi vedela, da je to Sonce. Nikdar ni želelo oditi stran," je dodala v svojo obrambo, ampak Ravin je še kar šokirano strmel vanjo.
"Mar hočeš reči," se je končno zganil in dvakrat pomežiknil, "da si ga ves ta čas imela ti, kot bi imela ljubljenčka? In nikdar nisi pomislila, da bi bilo lahko, no, Sonce?"
Zdaj sta obstala v tišini. Ni vedela, kaj naj bi odgovorila; res, le zakaj ji ni nikdar prišlo na misel, da bi bila lahko ta krogla zvezda?
Nobeden od njiju si ni upal reči niti besede. Ona je stegnila roko in vir svetlobe pospravila v žep, nato pa se je ozrla okoli sebe. Tukaj ne moreta ostati večno, najti morata mesto, kjer bosta dobila hrano in vodo. Ampak zdaj si ni več želela raziskovati vesolja, zdaj je želela le še domov, na varno, v objem svojih staršev in zavetje tople postelje.
Tudi tokrat se je Sonce odločilo pomagati. Zganilo se je nekam v levo in ona se je obrnila k še kar šokiranemu Ravinu in rekla: "Pridi, v levo morava."
Ni ugovarjal, enostavno ji je sledil in oblaki na nebu so s vsakim njunim korakom postali temnejši.

Hodila sta, tako se je zdelo, že nekaj ur, čeprav ni minilo več kot dvajset minut. Zdaj sta v daljavi že lahko opazila hribe in gričevje, najprej so bili le pika v daljavi, a s vsako sekundo so postali večji in razločnejši. Čeprav sta hodila v tišini jima ni bilo neprijetno, kot se je bala Kentu. Lahko je čutila Ravinovo nepojemajoče presenečenje in vprašanja, ki so nema obvisela med njima. Včasih ga je skrivno pogledala in prisegla bi lahko, da je on pogledal tudi njo. Toda še kar nista spregovorila.
Vsaj dokler nista prišla do kamnite ceste. Tistega dne je bilo veliko prometa, izgledalo je, da so vsi vozovi vozili v isto smer. Eden jima je ustavil in prijazen mož rdečih lic se jima je nasmehnil.
"Kaj pa vidva tukaj zunaj, otroka? Saj se vendar nahajamo sredi ničesar! Poleg tega se pripravlja na dež," je še dodal in pokazal na nebo. Imel je prav, je ugotovila Kentu; oblaki so bili temni kot noč. 
"Vsi vemo, da ni pametno biti zunaj, medtem ko kaplje padajo na ta svet. Joj, kdaj je nazadnje deževalo! Prisegel bi, da je bilo obratov nazaj, čeprav je najverjetneje minilo le nekaj mesecev..." je starček začel pojasnevati, da sta se naša glavna junakinja in Ravin spogledala. Šele nekaj minut pozneje se je voznik spomnil, da pred njim stojita otroka in se neprijetno odkašljal.
"Mar bi naju lahko odpeljali, kamor ste namenjeni?" je Ravin zbral pogum in mož jima je prikimal. Previdno sta se usedla na zadnje sedeže in živali so se premaknile, ko je klecnil s jezikom.
"Mar sta slišala novice, ki so jih prinesle poštne sove?" je čez nekaj trenutkov voznik znova prijazno začel pogovor in oba sta se spogledala. Ne, seveda nista slišala.
"V mestu Tanes so našli Sonce! Imelo naj bi ga dekle iz mesta Werin, so govorile priče. Kar vzela ga je v roke in pospravila v žep! Nato je izginila, kot da nikdar sploh ne bi obstajala."
Kentu se ni mogla premakniti. Vedela je, da se novice po planetu hitro širijo, ni pa vedela, da se to zgodi tako hitro. Dotaknila se je Sonca v svojem žepu; molila je, da voznik ne bo posumil ničesar.
Tudi Ravin je izgledal prestrašen. Šele zdaj se je zavedala, da ji prej niti na misel ni prišlo, da bi njen prijatelj morda želel razkriti njeno skrivnost. Toda zdaj, ko je imel priložnost tega ni storil in Kentu mu ne bi mogla biti bolj hvaležna.
Čeprav pa so poštne sove pisma razglašala zelo hitro, je še kar moralo miniti ves časa, kot je mislila. Ampak, čakaj, to ni imelo smisla. Moral je miniti vsaj dan; kako je lahko minil cel dan? Zdelo se je manj kot ura.
"Jaz, in kot lahko vidita tudi veliko ostalih ljudi smo se odločili, da bomo obiskali Tanes. Morda je deklica s Soncem v žepu še kar tam. Joj, kako si želim, da bi na ramenih znova začutil tople žarke..."
Kentu ni pisnila niti besede. Zdaj jo je bilo strah bolj kot kadarkoli prej. Ljudje v glavnem mestu planeta Au2tu bi jo prepoznali in poskušali vzeti njeno Sonce.
Tega jim ni imela namena dopustiti.