DOLGO IZGUBLJENA

SANJE

»Zoey, večerja je na mizi!!« Je iz spodnjega nadstropja zaslišala zaklicati mamo, vendar se na poziv ni odzvala. Še naprej je sedela za računalnikom in brskala po internetu o idejah, kako prenoviti sobo. Vedno si je želela prenoviti svojo sobo, in sedaj, nekaj dni pred njenim 17. rojstnim dnevom, sta ji starša končno pustila.

»Zoey!« Glas je pripadal očetu. Ker je bil – za razliko od mame – on precej strog, je takoj zaprla računalnik, ter zaklicala:

»Takoj pridem!« Nato je vstala iz stola, ter se zazrla skozi okno na prijetno sosesko, v kateri je živela že od rojstva. Videla je, kako se na soparni poletni dan otroci še vedno igrajo zunaj, ter se sama pri sebi nasmehnila, ob misli na brezskrbne otroške dni. Nato je ugasnila luč v sobi, zaprla vrata ter stekla po stopnicah v jedilnico.

»Ah, tukaj si!« Je rahlo olajšano rekla mama, ki je poskušala umiriti Zoeyjina mlajša brata. Vražička sta bila stara 9 in 11 let nemogoče jih je bilo umiriti, še posebej če je na mizi čakala sveže pečena pica – kakor danes. Zoey se je nasmehnila, nato pa stopila do devetletnika, ga dvignila in posedla na stol. Čeprav se je je otepal – konec koncev je bil star že devet let – ga je spretno obvladala, nato pa mu rekla:

»Liam, bodi priden in začni s pico.« Fant je pokimal in se pice na veliko lotil z obema rokama.

»Hvala, Zoey.« Se je nasmehnila mama in Zoey ji je velikodušno vrnila nasmeh. Vedela je, da se mama muči z njenima bratoma in z veseljem ji je kdaj pa kdaj priskočila na pomoč. Vsak človek si zasluži malo počitka.

»Lotimo se pice!« Je veselo zarjul oče in družina je smeje začela z večerjo.

Sunkovito je odprla oči. Ležala je na trdi bolnišniški postelji, ter zrla v strop. Povita je bila v vse možne povoje po rokah in vratu, ki naj bi pomagali pri njenih opeklinah, čeprav se ji je zdelo da vse skupaj samo še poslabšujejo.

Po licu ji je zdrsnila solza ki si je ni mogla obrisati, saj ni smela premikati rok. Pustila ji je, da je zdrsnila po licu navzdol, medtem ko se ji je v grlu nabiral velik cmok, za katerega je vedela, da se bo kmalu prevrgel v jok.

Z jezikom je polizala solzo z lica, ter vpijala slan okus.

Ni se mogla več zadrževati, zato je zaihtela ob misli na njeno mrtvo družino. Solze so ji spolzele iz obraza in močile belo bolnišniško blazino ob njenem ušesu.

Sanje so bile veliko preveč resnične, skoraj čutila je lahko bližino njene družine, kar je še bolj vplivalo na njeno žalovanje.

Veste tisti občutek nemoči, ko ti ne more čisto nihče pomagati ti pa si do konca zakopan v svojih težavah in skrbeh in veš, da te ne more nihče potegniti ven? Ko bi se najraje izbrisal iz sveta in se nikoli več vrnil? Tako se je tisti trenutek počutila Zoey Parker.

___________________

Živijo bralci in bralke!

Kot obljubljeno v urniku, je tukaj nov del Dolgo izgubljena. Ker te zgodbe - za razliko od Volkodlakinje - nimam napisane vnaprej, sprejemam v komentarjih vse ideje, kritike, teorije,... kakršnakoli misel ki se vam porodi v zvezi zgodbo je dobrodošla!

Nasmehnite se, saj nasmeh naredi dan takoj boljši ;)

~ Z ljubeznijo, Blueeye