DOLGO IZGUBLJENA

UGRABITEV

Ozrla se je skozi okno. Kljub temu, da so bile zavese zagrnjene, je vedela da je zunaj noč. Mesečina je prodirala skozi špranjo med zavesami v sobo, ter osvetljevala določene dele, da se nisi mogel odločiti ali izgleda romantično ali strašljivo.

Zoey želela na stranišče, vendar se ni upala premakniti, zato je pritisnila rdeč gumb poleg postelje blizu njene roke in tako poklicala medicinsko sestro.

»Zoey, kaj je narobe?« Je medicinska sestra prisopihala v sobo nekaj sekund zatem.

»Na stranišče moram.« Je s hripavim glasom odvrnila Zoey, grlo jo je še vedno bolelo zaradi vdihnjenega dima. Medicinska sestra je pokimala, ter ji pomagala vstati.

Tišina v bolnišnici je bila neverjetna. Oddaljeni piski so bili edini zvok, poleg občasnih korakov zdravnikov in medicinskih sester.

Hodniki so bili mračni, zato je bila oseba, ki je neslišno korakala skozi njih, skoraj neopazna.

Ta oseba je bila tukaj z določenim namenom. Z namenom, da najde določeno osebo. In določena oseba je bila Zoey Parker.

Črna postava se je stisnila v kot hodnika, ko je mimo s hitrimi koraki prihitela medicinska sestra.

Za las je šlo... si je mislila, nato pa nadaljevala pot. Vedela je, da se Zoey Parker nahaja v sobi 890, vendar ni popolnoma natančno vedela kje je to. Ustavila se je ob ostekljenem zemljevidu bolnišnice, vendar tam ni našla nobenega uporabnega podatka.

Sranje. Zmanjkovalo je časa, še pet minut in avto, ki je čakal pred zadnjim vhodom bo odpeljal. V tem primeru bi oseba ostala brez prevoza med pobegom, z Zoey Parker ali brez. Ošvrknila je digitalno zapestno uro, ki je kazala čas 23:56. Čez štiri minute avto odpelje. Po hitrem postopku se je pomaknila po ogromnih stopnicah v zgornje nadstropje, ter se ustavila pred drugim ostekljenem zemljevidu, vendar se ji je sreča spet izmaknila. Ampak videla je sobo s število 879. Soba Zoey Parker ne more biti daleč.

Ob vzpenjanju v tretje nadstropje je oseba, zavita v črno, ponovno namenila hiter pogled zapestni uri.

23:57. Še tri minute, da najdem presneto dekle in jo tiho spravim do avtomobila. Vedela je, da ji ne bo uspelo, vendar je dobila navodila: 'na vse ali nič. Do konca, ne glede na to kaj se zgodi'; in navodila je bilo treba ubogati – tako stvari pač delujejo.

Pod črno masko, ki jo je imela poveznjeno čez obraz je bilo svinjsko vroče, zato se je možakar, ki se je skrival pod njo, precej potil. Bila je vroča poletna noč in kljub temu da v tem trenutku sonce ni svetilo na tej strani poloble, je bila temperatura precej nad 20 stopinj Celzija. Zaradi vseh teh dejstev je možakar zaklel. Vsi instinkti so mu govorili, naj si masko potegne iz obraza, vendar je vedel, da tega ni smel narediti.

Zadihano je prilezel v tretje nadstropje, ter hitro poiskal sobo številka 890. ponovno je ošvrknil uro. 23:58. Na tesno bo šlo. Pohitel je proti koncu hodnika, nato pa obstal kot lipov bog. Trenutek panike mu je zagnal adrenalin po telesu, ko je ugotovil da v sobi 890 gori luč.

»Takole.« Se je nasmehnila medicinska sestra, ko je Zoey pomagala leči nazaj v posteljo. »Bo šlo?« Zoey je pokimala, pomirjena ob nežnem glasu sestre.

»Da.« Je še dodala po nekaj sekundah tišine, ko ji je sestra polagala obkladke nazaj na roke in vrat.

»Če še kaj rabiš, samo pokliči.« Je zaključila sestra, ter z glavo pomignila proti gumbu, ki ga je prej tudi sama pritisnila Zoey.

Sestra je nato ugasnila luč in zapustila sobo.

Tip v črnem je v senci zatemnjenega hodnika čakal, da se luč ugasne. Res je nekaj sekund pozneje iz sobe prišla sestra. Ob pogledu na uro je v mislih zaklel, nato pa se tiho pomaknil proti sobi.

Zoey je nazaj zaspala skoraj v trenutku, vendar se je – tik preden je zaprla oči – popolnoma prebudila. Imela je občutek, da jo nekdo gleda in da ni sama v sobi, zato se je neopazno ozrla po prostoru, nakar je nanjo navalila temna senca. Zoey je zakričala in v paniki oplazila gumb za nujne primere, nato pa jo je zagrnila tema.

Dekle je zakričalo, za kar si je ugrabitelj precej očital. Moral bi biti bolj previden. Zoey Parker je kljub kriku v usta dobila krpo z uspavalom, zaradi česar je v trenutku utihnila in omahnila v ugrabiteljevo naročje.

Pod masko se je možakar nasmehnil, si deklino naložil na rame, ter se odpravil po poti nazaj proti izhodu. Imel je še slabe pol minute časa preden bo avto odpeljal in vedel je, da mu bo – brez komplikacij – uspelo. Zdrvel je po stopnicah navzdol, čim tišje, vendar še vedno preglasno. Še dobro, da ni nihče slišal korakov.

Ko je zagledal izhod, mu je kanček odleglo, ampak kar ga je čakalo pred vrati, definitivno ni pričakoval. Z Zoey Parker omamljeno na ramenih je zakorakal med tri patruljne avtomobile. Vedel je, da je prepozno za Zoey Parker, zato jo je spustil, da mu je prosto padla iz ramen in s topim pokom pristala na asfaltu, sam pa se je pognal v beg. Kljub trem patruljnim avtom se mu je uspelo izmuzniti za vogalom bolnišnice in odteči v temo. Štirje policisti so se pognali za njim, vendar so se po nekaj minutah razočarano vrnili.

Medicinska sestra je prihitela ven, ter preverila Zoeyjine življenjske znake. Vse je bilo v redu, Zoey je bila – razen tega, da je bila omamljena – živa in zdrava.

____________________

Vidim da ste prišli do konec 3. dela, kar je pohvale vredno ;) Čestitke!!

Če želite, lahko odgovorite v komentarjih: zakaj mislite, da je možakar želel ugrabiti Zoey? Dobrodošle so kakršnekoli teorije in ideje ;)

Lepo se imejte in veliko se smejte!!

~ Z ljubeznijo, Blueeye