Prolog

17 3 3
                                    

Kovina naredi čuden zvok, ko se grobo zadane v isti material.
Meč na meč; oba udarca namenjena za ubijanje nasprotnika. Stopim korak nazaj in grdo pogledam moškega pred seboj.
"Še nisi odnehala, Denila?"
S dlanjo, polno posušene zemlje si pramen dolgih, temno rjavih las odmaknem iz obraza in ga grdo pogledam. Kroživa okoli drug drugega, pripravljena na obrambo vsak trenutek.
"Nikoli."
"Dobro veš, da ne moreš zmagati."
Za sekundo spusti pogled, s nogo neko truplo le še enega vojaka, ki je umrl v bitki prevali na trebuh in se nato znova ozre k meni.
"Umrli so. Prav vsi so umrli. Ubil sem jih. In zdaj je čas, da ubijem še tebe."
Ne morem zmagati.
To vem; nimam izkušenj, on jih ima. Močnejši in večji je od mene.
Zato naredim edino, kar znam; obrnem se in pobegnem.

BodaloWhere stories live. Discover now