Bodalo

1.

Od nekdaj sem si želela biti del magičnega sveta.
Od nekdaj je bil tam; to sem vedela jaz, to smo vedeli vsi, celo nepomembna, mrtva bilka na rjavem neskončnem travniku, posušenem zaradi suše tega poletja.
Klečim na kolenih in s prsti grebem zemljo. Včeraj sem si jih nalakirala, da so bili lepi in svetlo vijolični, toda zdaj to ni več pomembno. Ob tem se namrščim, a ne ustavim.
Grebi, grebi, grebi, si prigovarjam.
Končno je luknja dovolj globoka, večino sem naredila s pomočjo lopate. Ko le ne bi izginila. Zdaj sem dovolj velik grob za truplo poleg sebe morala narediti z rokami.
Seveda lopata ni izpuhtela v zrak. Tema je, morda je le meter stran od mene, pa je ne morem videti. Prej sem jo odložila na tla in zdaj je nekje obstala.
Jo bom potem že našla.
Obrnem se in vstanem. Nisem prepričana, zakaj je tako temno; vidim le nekaj centimetrov pred seboj. Noč je gosta in zadušljiva, če tega moškega ne bi ubila, bi lahko zdaj ležala pod odejo in dremuckala.
Prav mi je.
Z levim stopalom se udarim ob njegov bok. Tukaj je torej; prestopim ga, se sklonim, moji prsti poiščejo mrzlo kožo in ga prevrnejo naprej.
Zasliši se pridušen plujsk. Prisegla bi, da tam prej ni bilo še vode. Kaj se dogaja?
Zdaj ne razmišljaj o tem, se opomnem, pokopi ga, poišči lopato in zbeži.
"Je kdo tam?"
Obstanem. Celo dihati si ne upam več.
"Hej, ti, ne smeš biti zunaj! Pravila so jasna!"
Obsije me snop svetlobe iz svetilke in hitro obrnem glavo, da ne more videti mojega obraza, nato pa moje noge stečejo. Nimam časa, da bi poiskala lopato. Moram pobegniti.
"Ustavi se!"
Ne poslušam ga. Morda res nikdar nisem bila športnica, toda od nekdaj sem bila hitra in adrenalin mi da nov zagon; moji novi, črni škornji s peto se ugrezajo v blato. Včeraj je deževalo.
Čeprav je policist neverjetno blizu jaz poznam ta kraj. Ne potrebujem vida, da bi se ustavila ob pravilnem drevesu, zatipala debelo grčo in pet centimetrov levo od nje s prsti objela leseno, staro lestev. Tiho in spretno se kot opica povlečem v drevesno hiško, majhno in komaj vidno in prisluhnem.
Njegovi koraki so težji in glasnejši od mene, prav preveč razločni. Steče mimo mojega skrivališča, brez da bi okleval.
Šele, ko moje srce tridesetič utripne si upam premakniti. Naslonim se na steno hišice; nato me napade smeh.
"Denila, neumnica," se okaram in znova zasmejem. "Tokrat je bilo preblizu."
Preblizu.
Še kar sem praktično slepa, toda moje telo je vajeno majhnosti hiške, moji prsti takoj najdejo svetilko, ki komaj še sveti in moje noge vedo, kateri deli tal škripajo.
Počasi se spustim po lestvi in začnem hoditi domov, čeprav se ne sprostim, vse dokler ne stopim v mesto. Seveda je tukaj največ varnostnikov in največja možnost, da me kateri od njih opazi, a jaz sem jim navajena bežati. Enemu se izognem s ostrim ovinkom, drugega zaslišim že na daleč in se skrijem v zapuščeno trgovino.
Bela vrata naše hiše me vabljivo vabijo v notranjost, zato se jim ne uprem; pritisnem na kljuko, ključ je od znotraj že v ključavnici in ga dvakrat obrnem, nato potiho in previdno, da ne bi zdramila očka vstopim v kopalnico. Od nekdaj mi je bila všeč, je majhna in prijetna, pastelne zeleno-modre barve in s velikim, razkošnim tušem, ki je najverjetneje edina zares draga stvar v najinem stanovanju. Vroča voda me poboža po telesu, kapljice se zberejo v rjavo lužo pri mojih stopalih in nato izginejo v odtok. Namilim se, dokler ne dišim po vaniliji, sivki in medu, nato se zavijem v brisačo in skrijem pod odejo.
Nato pa nič.

"Si videla novice?"
"Kakšne novice?" vprašam in Camilla dvigne pogled s svojih nohtov, ki si jih je ravnokar nehala urejati. Njeni živo rožnati, umetno skodrani lasje vihrajo okoli njenega srčkastega obraza kot širok oblak. Včasih me spominja na princeso; ošabno, egoistično, najbolj zaželeno princeso v celem kraljestvu.
Ona je glavni junak zgodbe, jaz pa dobro vem, kam spadam. Kdo sem.
"Jutranje novice. O umoru. Včeraj ponoči je nekdo poskušal zakopati truplo. Pa so ga ujeli."
"No, skoraj," se takoj popravi in našobi rdeče ustnice. "Morilec jim je pobegnil. Skoraj so ga ujeli. So pa rekli, da je menda zelo spreten; kot da bi izginil v nič. En trenutek je bil tam, drugi ga že ni bilo več."
V glavi si čestitam.
Camilla ravno začne govoriti o nekih nepomembnih stvareh, ko nekdo s dlanjo glasno udari po mizi, da obe poskočiva. Velika, kosmata postava se dvigne nad naju in nesramno zareži.
"Kje sta, princeski? Skrivnostni morilec vaju bo poiskal in ubil, tako kot je ubil ubogega profesorja Feliksa! Kako žalostno. Očitno ne bo nič s urami slovenščine, kajne?"
"Utihni Jon," neprepričljivo rečem, Camilla se zahihita in me udari po rami.
"Njegova smrt je velika tragedija."
"Oh, nehaj igrati," prisede še Liam in me pogleda v oči. Zelene se spogledajo s sive, žive s mrtvimi.
"Vsi vemo, da si ga ti ubila."
"Seveda," se strinjam. Dobro vem, da tega ne vedo za res. To je le šala.
"Medtem, ko sta njegovi hčerki spali sem se potiho splazila za njegov hrbet," začnem, "v roki sem že imela nož. Dvignila sem ga in nato..."
"Dobro, učenci, umirite se."
Profesoričin glas uniči vso zabavo. Grdo me pogleda, zato jo ignoriram.
"Prepričana sem, da ste že vsi slišali za smrt gospoda Feliksa. Prepričana sem, da vsi upamo na čim hitrejše prijetje njegovega morilca. Ta teden zaradi tega ne bom spraševala," zaslišijo se vzkliki, zato povzdigne glas, "toda to ne pomeni, da ne bomo nadaljevali s snovjo. Prosim, da za trenutek nehate žalovati in odprete učbenik na strani sto petindvajset..."
Nejevoljno jo ubogam. Cel dan mine v trenutku, čeprav se hkrati neverjetno vleče. Moje misli so drugje; če smo natančni, pri včerajšnem incidentu.
Nekaj sem pozabila. Zakaj imam občutek, da sem nekaj pozabila? Nekaj pomembnega?
Odvlečem se domov. Očka še ni, tako kot vsak dan; prižgem televizijo.
Nato se spomnim.
Lopata.