VISOŠKA KRONIKA

X

Okrog sv. Jurija smo doživeli nekaj nepričakovanega.

Pričela so se dela na polju in delavec mi je dohajal prav, naj je prišel, od koder je hotel.

Marks Wulffing pride na Visoko.
Ko smo nekoč večerjali, je stopil v hišo človek, dolg kakor hrast, da sem takoj vedel, da dela kakor živina. Tak delavec mi je bil vsekakor všeč. Voščil nam je, da bi Bog blagoslovil, kar jemo. Nato je hotel sesti k peči, kakor da je sit do vrata.

Vzlic bradi, katera mu je bila zarasla obraz, sem ga vendar spoznal. Ni me pograbila jeza, ker to, kar se je bilo zgodilo v Loki, sem bil že davno izbrisal iz svojega spomina. Kot sorodnik je prišel pod mojo streho in kot takega sem ga hotel sprejeti. Zato sem spregovoril:

»Ti si, Marks? — K mizi sedi in najej se! — Od kod prihajaš?«

Sedel je k mizi ter odgovoril:

»Naravnost iz Davč. — Nisem mislil, da me spoznaš, Izidor.«

»Slaba bi bila, da bi svojega bratranca ne spoznal,« — in vprašal sem:

»Kaj pa oče Jeremija? Je pri dobrem zdravju?«

»Pri zdravju je že, ali siten je, da ni izhajati ž njim.«

Hotel je povedati še več, pa mu nisem pustil, ker je bilo morda kaj takega vmes, česar ni smela slišati družina. Pozval sem ga torej, da naj se najprej najé in da mi pozneje lahko vse pove, kar mi povedati hoče.

Jedel je za tri in morda še za več oseb.

Ko je odšla družina, smo ostali z Marksom in Jurjem pri mizi, da smo izpili nekaj vina, kar se ni moglo opustiti, če je prišel sorodnik v hišo!

Marks je veliko pripovedoval: da je Jeremija Wulffing star kakor zemlja, da visi na svojem posestvu kakor klop na pasjem repu in da hoče imeti, da naj mu otroci tlačanijo in le tlačanijo. On, Marks Wulffing, postaja starejši, in ni je kmetije, katere bi si ne upal prevzeti in pametno gospodariti na nji. Tudi ima že izbrano nevesto, ki bi rada prišla v Davče, pa seve ne za deklo, pač pa za ženo, ki daje poslom ukaze. Tudi on noče biti več brezplačen hlapec, kar je očetu že povedal. Ta se ni dal premakniti, ker je trmast, kakor je trmasta vsaka nemška glava, najsi je stara, najsi je mlada. Z očetom sta se torej grdo sporekla in da pové vse po pravici in resnici: ušel je z očetovega doma. Če že mora hlapčevati, hlapčuje lahko pri tujih in ne pri očetu, kjer si zasluži komaj obleko. Če ga čem vzeti, ostane pri meni, če ne, si poišče službe drugod.

Vedel sem, da se taka jeza hitro ohladi in da jo bo Marks Wulffing v štirinajstih dneh zopet odkuril. Vzel sem ga torej v službo ter mu obljubil plačo prvega hlapca z dostavkom, da se lahko vsak hip povrne k očetu, da ne bo mislil, da hočem zdraho delati med njim in sinom.

Tako je prišel Marks Wulffing. S sabo pa je prinesel nesrečo in sicer najhujšo, ki se more v hišo prinesti. —

Preteklo je štirinajst dni, ali prav nič se ni pripravljal, da bi zopet odšel. Lotil se je dela z veliko vnemo in bil prvi hlapec, kakor boljšega do tistih dni še nisem imel.

Margareta pride po Marksa.
Ko so pretekli trije tedni, je prišla ponj sestra Margareta, ali skril se je pred njo, da ga niti videla ni. Bila je še lepše dekle, kakor prej, pa me ni prav nič ganila, ker sem takrat že mislil na Agato, ki morda ni bila bolj zala od Wulffingove hčere, ki mi je pa bila namenjena. —

Pred hišo na Visokem smo imeli ozko klopco, in na to sva sedla z Margareto, ki se je tisti dan odpravljala.

»Pri nas,« je pričela tarnati, »pri nas je sam prepir in prav je, da ni Marksa doma, ker sta se z Othinrihom skoraj vsak dan stepla do krvi.«