VISOŠKA KRONIKA

XI

Nad mojo hišo je ležala Gospodova roka! Težka kakor železo in trda kakor skala, ki tiči v trebuhu gore, odkar je bila ustvarjena! Molili smo, udeleževali smo se božje službe, — ali Gospod se ni omehčal, ker ni mogel pozabiti Jošta Schwarzkoblerja krvave smrti! In tako se je srdil, da je trl otroke obeh in otrok otroke, ker sta bila oba velika grešnika, tako Polikarp Khallan kakor Jošt Schwarzkobler!

Ne vem, koliko tednov pozneje je bilo, ko se je sosed Debeljak na poti iz Loke ustavil pred mojo vežo. Videl sem, da bi rad govoril z mano. Tedaj smo sosedje živeli med sabo v ljubezni: kar je bolelo enega, je občutil tudi drugi, in če je ta jokal, se prvi ni smejal, kakor je to v Nemcih menda v navadi. Od takrat, ko so nam Agato odpeljali, se pri meni ni veliko delalo. Le toliko smo gledali, da živina ni stradala in da ni žeje trpela; v drugem pa smo roke križem držali ter si skrivoma brisali oči. Tudi gospodar ni bil drugim v zgled, postopal je, kakor je postopala družina.

Tisto popoldne, ko se je sosed vračal iz mesta, sem torej sedel brez dela na klopci pred hišo. Glodalo mi je po možganih: kaj je mogla, pri ljubem Jezusu in Kristusu, zagrešiti, kaj je vendar počela Agata, da jo je smela pravica potegniti k sebi? V cerkvi in povsod pa so nas poučevali, da pravica ne dela nikomur krivice! V moji glavi se je vse vrtelo, vse se je sukalo v ti glavi, da bi me bilo, da me ni v svojo brambo sprejel patron sv. Izidor, zapustilo še tisto malo pameti, katero je delil gospod Bog visoškim sinovom!

Pred mano je torej obstal Jakob Debeljak. Opazil sem, da išče besede, katere je hotel spregovoriti. Njegovo lice ni kazalo krvi in ustnice so se mu tresle, ko jih je skušal odpreti. Nekaj trenutkov sva se gledala in takoj sem opazil, da ima sosed v očeh vse polno vode. »Utrgala se bo skala,« — sem si dejal — »in kakor se je zvalila na očetov grob, se bo zvalila sedaj name!« — Sosed si je opomogel ter izpregovoril s prisiljeno lahkodušnostjo:

»Novi škof je včeraj prišel. Loka je bila pokonci. Dve imeni ima, Janeza Frančiška ga imenujejo.« Vedel sem, da to ni tisto, kar mi je hotel povedati. Tiščal sem pogled v njegov nemirni obraz in ničesar mu nisem odgovoril.

»Pri vodnih vratih je prijahal,« je govoril Debeljak, »in starešinstvo ga je pozdravilo. Janeza Frančiška ga imenujejo, da ti povem.«

»O našem dekletu si kaj slišal?« sem zajecljal boječe.

Nisem bil slep in opazil sem, da je ravno radi dekleta prišel k meni. Pogledal je proti nebu in beseda je težko prihajala iz njega.

»Čakaj no, da ti povem! Na trgu sva se srečala z mestnim pisarjem, saj ga poznaš, gospoda Boltežarja. In ta mi je naročil, da naj ti povem — Čakaj no, da ti povem —« Na čelu se mu je nabirala rosa. »Kaj mi je že naročil? Čakaj no, da ti povem — Novi škof je prišel, in gospod Boltežar, ki je tvoj prijatelj, bi ti svetoval, da stopiš k škofu, da bo prav in da ne bo škodovalo —«

»Zavoljo — dekleta?« sem zaječal.

»Füehrnpfeill pravi, da zavoljo dekleta! Čakaj no, ravno zavoljo dekleta, in da ne bo škodovalo —«

»Ali se briga škof za take malenkosti?« sem vprašal plaho.

»Füehrnpfeill pravi, da se briga!«

Zaihtel sem: »Za božjo voljo, kaj pa imajo proti dekletu?!«

Odgovora ni hotelo biti. Debeljak je na vse strani obračal svoj obraz, tudi je nekaj brskal s prsti po sivih laseh. Končno je zamolklo odgovoril:

Sosed Debeljak pripoveduje grozne reči in da se postavlja grmada na Gavžniku.
»Dolže jo, da je delala točo, da je tvoje prašičke jahala nad tvojo hišo in da se je s hudičem rada imela.«

Planil sem kvišku. Kri je zakipela v meni in svet je razpadal okrog mene!

»Jezus Kristus! — ali ste nori? — naša Agata, moja Agata —«