Kot Luna, ki počiva na obzorju,
Ko daje moč in smisel širnemu morju.
Visoko ga dviga in nizko spusti,
Krasi ga z leskom a hkrati z njim udarja ob čeri.
A brez morja njen vpliv je patetično šibak,
Tako podrejen kakor on, ji ni kar vsak.
Ko poplavljen je pomol, vsak morje krivi,
Luna dogajanje gleda in se hinavsko smeji.
A morje brez Lune je prazno in bedno,
Adrenalin njena pozornost prinese mu vedno.
Tako vsa moč sveta v eno se zlije,
V trenutku ko mejnik spozna se z mojstrom sociopatije.
ČTEŠ
Pesmi Življenja
PoezieIzkušnje iz mojega življenja prelite na papir. Morda v kateri izmed pesmi najdete del sebe.
