Pesmi Življenja

Preveč

Na desni most,
V cesti jama,
Prijatelja sta le še holograma.

Ni poti nazaj,
V most se zatopim,
V prepletu misli se izgubim.

Most bil je velik in kamnit,
V spominu ga imam,
Ne morem glave obrniti stran.

Ali tega poznam?
Kdo je ta, ki pod mostom stoji?
Glej ga zlomka, kar naenkrat tam sošolci so vsi.

Ne, saj to ni mogoče,
Zberi se, stara,
Možgani varajo te.

In kar tako mostu ni več,
Vidim listje še,
Ter prijatelje.

Obrnem glavo
Pogledam pod hribom na tla,
"Stari, prisežem, da na cesti luknja je bila!"

Utihnili so in pogledali na tla,
Prestrašeno pogledajo me vsi,
Saj logično je, da luknje nikjer v bližini ni.

Obžalovati začnem,
To, da od nas šestih vsak,
Prav vsak skadil je svoj debeli čistak.

Prividi, prisluhi,
Paranoja, glasovi,
Ob potki in pred očmi se mi premikajo zidovi.

Doma sem se zleknila,
Takoj sem zaspala,
Zjutraj precej zmedena sem vstala.