Česa te je najbolj strah?

1) most spominov

- Videla sem črno, ne tal pod nogami, ne stavb, ki so hitele mimo mene, samo - črno. -

Na kuhinjskih tleh je bil madež krvi. Čeprav je bil to eden izmed mnogih, ki sem jih videla v svojih bornih sedemnajstih letih, mi je ob pogledu nanj še vseeno šlo na bruhanje. Ne toliko zaradi krvi same, pač pa zaradi tega, kar sem slutila, pravzaprav vedela, da se je zgodilo. Pograbila sem krpo iz sijočega radiatorja in jo zmočila z vročo vodo. Rutina, sem pomislila z bežnim nasmeškom na obrazu in se spustila na kolena. V tem trenutku bi se bala lastne pojave, če ne bi bila preveč zaposlena z drgnjenjem mestoma zasušenega madeža iz tal. Iz zgornjega nadstropja sem zaslišala mamino kričanje. Seveda glas ni bil zares njen, vse ostalo pa je bilo enako. Odtisnila sem krpo nad lijakom in jo sprala s toplo vodo. Gledala sem kako se vinskordeča kri meša z vodo in na tihem upala, da je tokrat za spremembo očetova. Tekočina, ki je curljala v odtok je bila vedno svetlejša in šele ko je voda nehala zardevati sem zaprla pipo. Spet sem se spustila na kolena in drgnila. Madeža praktično ni bilo več videti na tleh po vsaj štirih pranjih in več kot pol ure histeričnega drgnjenja.

Kričanje še vedno ni poleglo. Ugotavljala sem koliko let ima dekle tokrat. Ponavadi so bile stare okrog tridesetih let. Dekleta so prihajala v to hišo široko razprtih oči za katerimi se je skrivalo sladko pričakovanje. Zato sem imela raje grenak čaj. Včasih, kadar je oče z eno izmed njih prišel bolj zgodaj, sem jim postregla z večerjo in se trudila, da bi jih pregovorila v odhod. Ampak bila sem le punčka, te ženske, pa so varale, bile željne vročega doživetja za eno noč in vedele so, da za mojega očeta ne bodo več slišale, enkrat ko zapustijo njegovo hišo. Le da niti v sanjah ne bi uspele predvideti pravih razlogov.

Imela sem dovolj. Šla sem v zgornje nadstropje in pri tem preskakovala stopnico. Prispeti sem želela čim prej. Večkrat sem pomislila, da bi poklicala policijo, ampak očeta sem se bala še bolj kot sem ga sovražila zaradi vsega kar je počel z dekleti. Sunkovito sem odprla vrata in ga našla, ko je napol gol stal nad negibnim dekletom. Zakričala sem. Obrnil se je proti meni z grozečim pogledom. Že zdaj sem vedela, da jutri ne bo preveč prijetna družba, ne on, ne njegov kij. Dekle ni niti trznilo. Bila je nezavestna. Okrvavljena je ležala v ozadju viharja, ki je plesal med mano in njim.

"VEN!" je zakričal, zaneslo me je nazaj, skoraj bi padla po stopnicah. Če bi takrat imela telefon pri sebi, bi v jezi najbrž poklicala policijo. Oče v zadnjih tednih ni pripeljal nobenega dekleta. Pričakovala sem, da se bo zgodilo nekaj groznega, ko bo prišla naslednja. Mogoče, da ji bo odgriznil uho ali ji pustil odtise svojih zob za vedno v njeni koži, ne pa da jo bo napil do nezavesti in posilil. Oče je od kar pomnim pil. Veliko. Preveč. Pa vendar je to dobro skrival. Ni bil kot tipični pijanci, ki so se z napihnjenimi trebuhi vlekli po gostilnah, pač pa je nosil nekoliko ohlapno obleko, ki mu je bila nekoč delana po meri, uglajeno je kramljal z ženskami po barih, se zapeljivo smehljal in jim ravno prav laskal, da ni bil osladen. Kadar je želel si je brez problema našel družico za čez noč. Ko pa je pršel domov, so ti prekleti zidovi iz njega izvabili pošast. Ženske je vozil v spalnico in jih tam pošteno pretepel. Iz nekega razloga je krivil vse pripadnice nežnejšega spola za slabo, ki se mu je dogajalo. Pretepal jih je in brcal, ko se je naveličal je šel v lopo in zaspal. Najprej jih je pretepal samo v sobi, potem pa tudi v drugih prostorih. Ampak nikoli se jih ni dotikal na tak način. Ne od kar mame ni več.

"Posilil si jo." sem zašepetala. Hotela sem kričati, a sem bila preveč ogorčena, da bi iz ust spravila več kot le tih zaprepaden šepet. Oče se je zarežal. V trenutkih kot je ta, sem se sovražila, ker sem ga naslavljala z oče, ampak nisem si upala uporabiti druge besede.

"Lahko še tebe. Kot da bi bilo prvič." Pijano sem se opotekla, kot da bi me teža njegovih besed vrgla iz ravnotežja. Noge niso več dobro nosile moje teže, prijela sem se za ograjo. Videla sem črno. Obrnila sem se in stekla. Nisem videla ničesar, samo črnino. Ne vem kako dolgo sem tekla ali kam. Ustavila sem se šele ko sem se zdrudila po tleh. Zaprla sem oči in globoko dihala.

Lilly, česa te je najbolj strah?

Dihati. Vsakič ko izdihnem, imam na razpolago en izdih manj, z vsakim izdihom se pomaknem bližje koncu.

Strašljivo se je zavedati, kako brez zavor drvimo proti koncu.

Po drugi strani, pa mi to pomaga preživeti, zavedanje da bo enkrat konec

Če bi me takrat kdo slišal, zagotovo ne bi verjel, da sem bila stara komaj enajst let. V resnici sem odgovorila, da me je strah ognja, učiteljica se je nasmehnila, ni vedela kaj naj reče, zato je nadaljevala z naslednjim. Malo pred tem dnem je zgorel dvižni most blizu naše hiše. Zares nisem bila ravno fenica ognja.

Odprla sem oči in se ozrla okrog sebe. Ležala sem na počrnelem asfaltu. Vstala sem. Bila sem sem na dvižnem mostu. Asfalt je bil črn od ognja, ki se je razbohotil na njem, ko je bil na vrhuncu svoje slave. Ni bilo kar tako, če si se peljal čez dvižni most. Mnogi so naredili dodaten kilometer, da bi videli kako se je mogotec dvigal ali spuščal. Na svetovnem merilu ni bil nič posebnega, a za prebivalce naše četrti je bil prava mojstrovina. Po požaru pa se nikoli ni več dvignil do konca. enkrat so ga še skušali dvigniti, pa to ni bilo možno. Nekateri so rekli, da je to zato, ker je odpadla protiutež, drugi so rekli, da je dvižni sistem uničen zaradi vročine. Jaz, jaz nisem imela pojma. Most so zaprli, ker pa je ljudem pomenil preveč, ga niso podrli. Še vedno je kraljeval nad našo zdaj zaspano četrtjo Bostona. Čeprav je sameval v senci novega mostu nekoliko stran, se je še celo v svoji bedi zdel mogočen. Zaprli so ga en teden po tisti uri, ko smo v šoli govorili o strahu. V šestih letih od takrat je bil priča mnogim žrtvam.

Mnoge od deklic, ki so zapuščale očetovo hišo so najbrž končale na tem mostu. Z očmi sem drsela po betonski ograji, ki je bila popisana z rumeno kredo. Pobrala sem košček krede, ki sem ga pred časom pustila tam. Poiskala sem že praktično zbrisan napis na začetku mostu. Bila je želja. Moja želja. Pisalo je: da bi mamica poklicala policijo. Zraven je bil še en napis z majhno, veliko bolj elegantno pisavo. Pisalo je: želim si, da ne bi tako rada plesala. To željo je tam pustila Ashley. Bila je prva od deklet, ki jih je oče pripeljal domov. Zjutraj sem jo našla okrvavljeno na dnu stopnic. Rekla je, da je padla in me osramočeno prosila za led. Kljub temu, da sem bila le punčka v roza pižami s samorogi, ki sem jo dobila od mamice za rojstni dan, sem vedela da ni padla. Vseeno sem šla po led. Ko sem se vrnila so mi solze stekle po licih. Objela sem jo in tako sva jokali nekaj časa. Potem sem nama postregla z mlekom. Ashley se je odpravila proti vratom, še zadnjič sem jo objela.

"oprosti" sem tiho zašepetala.

"nisi ti kriva." Vedela sem, da je na koncu tega stavka stal 'ampak jaz' in čeprav nisem hotela da se krivi sem ostala tiho.

"pridi z mano" je rekla in iz torbe potegnila košček rumene krede. Peljala me je na most in rekla, da naj napišem kaj si želim. Prosila sem jo naj ne gleda, ker se potem želja ne bo uresničila. Obe hkrati sva napisali svoji želji. Objela me je in odšla. Od takrat se nisva več videli. V njej nisem videla ženske nekje štiridesetih let, ki je rada plesala. Videla sem dekle z okrvavljenim obrazom, ki je lagala da je padlo po stopnicah.

Splezala sem na ograjo in se zazrla v reko pod menoj. Ugibala sem različne stvari o ljudeh, ki so prihajali sem. Kdo so bili oni? Ali so imeli družino? Ali so bili izmečki družbe, ki so potrebovali uteho za bolečino? Ali jih je bilo strah? Še najbolj pa me je zanimalo česa so se spomnili tik preden so z glavo zadeli ob tla. Kadar koli sem prihajala sem, sem si izmišljala najrazličnejše spomine. Potem pa sem se odločala, ali so bili dovolj lepi, da so ljudje odšli naprej, ali pa so bili tako slabi, da so vzeli zalet. Sama pri sebi sem ga imenovala most spominov, ne le zaradi mojih ugibanj, pač pa zato ker se je mnogo preobratov v mojem življenju začelo prav tukaj. Spomini v resnici niso le nabor naključnih dogodkov, ki smo si jih zapomnili, ampak so naši mali zakladi in včasih opomniki z ostrimi robovi, da vemo da smo nekoč bili tam in čutili tisto.