Česa te je najbolj strah?

2) neznanec s koščkom krede

- Včasih je najlepša svetloba gorečega mostu, ki jemlje življenja -

Ko sem gledala v reko vsaj sedem metrov pod sabo, sem se šele zavedla kako lahko je v resnici. Samo en korak naprej in vsega bo konec. V meni sta se mešala strah in vznemirjenje, po hrbtu se mi je delala kurja polt. Vsem kar bi morala storiti je iztegniti nogo in bilo bi konec.

Koliko ljudi pred mano je čutilo odrešilnost, težko lahkoto trenutka, zadnjega preden so naredili usodni korak. Kaj so razmišljali? Koga so pustili za sabo? Jih je bilo strah? Česa? Je bil to res konec? So se bali do bodo obžalovali? Čemu so se odrekli? Je bilo res, zares vredno.

"A greš lahko prosim dol!" fantovski glas me je predramil iz moje igre. Ravno sem si izmišljala spomine majhne deklice, ki sem jo nekoč videla stati tukaj. Takrat sem pobrala košček rumene krede in ga ji podala. Povedala sem ji, da se bo želja uresničila, če jo napiše na most. 

Skočila sem iz ograje na počrnelo cesto, mimo neznanca in poiskala njeno nerodno pisavo. Napisala je: zelim si da bi ocka dal lubcka mamici. Nasmehnila sem se ob prisrčni nerodnosti njenih malih besed. Takrat je morala imeti kakšnih šest let. Ne spomnim se kako dolgo nazaj je to bilo in nimam pojma kaj se je zgodilo po tem ko je odložila kredo in odcapljala z mostu. Niti nimam pojma kako, kaj šele zakaj se je znašla tukaj. So šestletniki sploh sposobni takih misli? Da, včasih, ne, ne tako groznih, ali pač? Prevlekla sem njene besede in jih še nekaj časa gledala. Nekdo je brcnil kamen, zdrznila sem se, potem pa sem se spomnila, da fant najbrž še vedno stoji tukaj nekje.  

"Nisem hotela skočiti" sem se zlagala, da bi pomirila paniko v fantovih očeh. V resnici sem želela da bi bilo konec, pa so me zamotili spomini. Tudi slabi, pa vendar dovolj lepih, da nisem vzela zaleta.

"Si prepričana. Ker meni je izgledalo, kot da ocenjuješ ali je dovolj visoko." Po načinu, kako me je gledal, se je zdelo, kot da vidi naravnost skozi mene, da pozna moje misli do podtankosti, pa čeprav sem ga videla prvič. To me ni ravno navdajalo z veseljem.

"Dovolj je visoko." Privzdignil je obrv. Najbrž ni pričakoval take odločnosti, kot se je zrcalila v odgovoru. Iskreno,tudi sebe sem presenetila, malo. " Poznala sem mnoge." Most spominov je bil priča nešteto koncem, sploh v zadnjih šestih letih, kar so vedeli vsi, pa čeprav si tega nihče ni želel priznati, kot da bi bilo tako dejstvo manj resnično.

"Moje sožalje." je rekel in pogledal v tla. Zanima me koliko takih pogovorov steče na mostovih. Najbrž malo. Pa tudi če bi jih bilo veliko, bi jih bilo še vedno premalo. Še vedno bi reke nosile preveč bledoličnih plavalcev s pomodrelimi ustnicami in mostovi v veličastne loke med stebri ujeli preveč zadnjih spominov. 

"Nismo si bile tako blizu. Poznale smo se samo nekaj ur, največ eno dopoldne. Nikdar več. Čeprav niso vse končale tukaj, jih je mnogo." sem rekla, kot da bi naročala pico. Fant me je samo gledal, kot da me ne bi slišal. Ampak me je, oči so mu trzale. Od groze? Skrbi? Bolečine? Najbrž pa se je med drugim tudi trudil najti izgovor, da bi lahko pobegnil. Nekaj časa sva oba ostala tiho. Verjetno ni hotel vedeti kako in zakaj sem jih poznala, ali pa zakaj jim nisem pomagala. Saj sem jim, samo morda ne dovolj.

"Si hotel da bi bilo konec?" sem nenadoma spregovorila. Pogledal me je.

"Česa?" 

"Ne vem. Črnine?" sem ugibala. " nihče ne pride sem, da bi gledal zvezde. To veva oba."

Pogled je uprl v tla. Razmršeni lasje so mu padli na oči. Potem pa je prikimal, sicer neodločno, a dovolj, da so rjavi  prameni nežno zaplesali na njegovem čelu.

"Hotel sem, da bi bilo konec." je rekel, nekam predse, bolj sam sebi kot komur koli drugemu.

Spet sva molčala in pomislila sem že da bi se obrnila in odšla. Potem pa sem se spomnila, da v roki še vedno držim košček krede, tako kot sem to počela, ko sva bili tukaj z Ashley. Ko je odšla sem opazila da imam kredo še vedno v rokah, nisem vedela kaj naj storim z njo zato sem jo pustila tam.  Stopila sem do ograje in s kredo začela vleči po počrneli površini. Na hrbtu sem čutila fantov pogled.

"Strah me je ljudi" je polglasno prebral moje besede. Stegnila sem odprto dlan proti njemu. Pogledala sem ga, zdelo se je, kod da se odloča ali bi se obrnil in skušal pobègniti pred strahom, ki ga nosi, ali bi raje sprejel ponudbo. Navsezadnje je le vzel kredo v roko in začel z njo vleči po črnini. 

"Strah me je beline," tokrat sem brala jaz. Kaj je bila zanj belina? Nisem vedela kaj naj si mislim, po drugi strani pa sem imela občutek, kot da točno vem kaj je mislil. Ničesar nisem rekla, samo objela sem ga. Nekaj časa se je obotavljal, potem pa je ovil svoje roke okrog mojih ramen. Dolgo sva stala tako. Bilo je prijetno.  Ko se je odmaknil je bil videti pomirjen, zares pomirjen. Zazdelo se mi je, da se je ohladilo. Naenkrat se je njegova roka spet znašla okrog moje rame. Spet se mi je zdelo prijetno in toplo. V nekem trenutku je iz žepa potegnil rumeno polaroidno kamero in pritisnil sprožilec prvič, drugič. Iz reže na vrhu se je pokazal bel kartonček s črnim okencem na sredini, pozneje še drugi. Iz žepa je potegnil še kuli in nekaj nakracal na hrbtno stran polaroida.  Nathaniel.  Njegovo ime. Potem pa me je pogledal. Moje zelene oči so zmedeno zrle v njegove modre. Ne spomnim se, da bi kje že videla take oči, modre kakor mirno jezero na poletno jutro v katerem plava utopljenec, prijetne kot tihi zaklon tik pred nevihto. Odkašljal se je.

"Kham... oprosti, ..., Lilly. " sem rekla in zardela. Fotografijo mi je položili v dlan  in naredil nekaj korakov stran, potem pa se je obrnil in mi pomahal. Nasmehnila sem se in pomahala nazaj.
"Veš niso vsi ljudj tako grozni." Čez obraz mu je švistnil deški nasmeh in prisegla bi lahko, sem videla pomežik preden se je obrnil in odšel.

Obstala sem na mostu in se zazrla proti luni. Nekako se mi je zdelo, kot da bi enkrat za spremembo lahko zadihala s polnimi pljuči. Za trenutek sem se lahko pretvarjala da nisem izgubljena najstnica s krvavečim srcem, ki pogreša mamo. Lahko sem bila samo dekle, ni mi bilo potrebno trepetati pred očetovem kijem, ali brisati solza mladim ženskam z mrtvimi očmi. Lahko sem si dovolila da sem se zasanjala. Predstavljala sem si rjave pramene kako so poplesavali nad nenavadno modrimi očmi, ki so živahno objemale podobe narisane pred njimi.
Naredila sem nekaj korakov proti rojstji hiši, zamišljala sem si da me tan čakajo filane paprike in mamin topel objem, v zibeljki pa drobcen smeh male prikupne štručke. Zamišljala sem si, da sem se vračala domov.  Oblil me je nenadzorovan val topline, odročila sem roke in se zavrtela. V trenutku pa, ko sem s kotičkom očesa uzrla most, me je poneslo šest let nazaj, na noč, ko je enajstletna deklica prevzeto opazovala ognjene zublje kako so požirali most in vse na njem. Prozor jo je ukopal v tla in ni si morala kaj, da ne bi strmela v dihjemajoč preplet žarečih barv, ki so na nočno mesto metale nenavadno svetlobo. Spet sem lahko videla ogenj in čutila vabečo toplino na svoji koži. Naredila sem korak bližje presunljivemu prizoru, hladen veter ga je odnesel izpred mojih oči in spomjila sem se kaj je bilo potem. Spet sem videla le črnino, pognala sem se v nenadzorovan dir in vse mi je izginilo ispred oči, dokler se nisem zaletela v steno brezupne hiše, ki pa je še vseeno nekako uspela postati center mojega nesrečnega življenja.