Novinka

Nesrečno Potovanje

V kovček sem nametala še zadnje stvari in stekla dol po stopnicah, da me je skoraj vrglo pred vhodom. Vzunaj je zapihal hladen veter, ki ga čez poletje nisem pogrešala niti malo.

"GRACE!" se je zavpiv oče iz avta, ki je bil pripravljen za odhod. "JA, PRIHAJAM ZDAJ IMAM PA VSE!" sem se zadrla nazaj in le prišla do avta.

"MAČKA!" se je zadrla mama na sosednjem zicu in se primla za glavo. "AJA!" spet sem se zagnala do sobe in hitro vzela še Mio in nazaj do avta. Odprla sem prtljažnik in vanj dala svoj kovček. In se nato le z Mio vsedla v avto.

"Oh, hey Cedric." sem ga pozdravila zadihano. Zgledal je malo začudeno ali zmedeno ampak sploh nevem zakaj, sej ni njegov prvi dan na Hogwarts?

Na železniško postajo smo prišli petnajst minut pred odhodom vlaka. Pred vhodom na peron sem videla otroke, ki so izginili čez zid. "Kaaj??" sem z komolcu žoknala Cedrica in mu pokazala na vhod, ampak ta se je samo zasmejal "Hah, sem ti pozabil povedati, kako prideš na peron?"
"No ja, očitno!? No sej zgleda kr kul, ane? " sem mu v zadregi govorila. 

Ko so že vsi pred nami odšli čez ta zanimiv vhod, sem prednost prepustila kar Cedricu, ki je seveda takoj izginil brez težav in na to sem bila na vrsti jaz. Saj ne more biti tako teško? Samo zabiti se moreš v zid in to je to. "Skupaj." mi je mirno rekla mama in prišla izza mojega hrbta. Evo, to je to zabila se bom v zid. Je bila moja zadnja misel pred tem da sem prišla na peron.

Za trenutek je bila smrtna tišina. Okoli mene je najverjetneje bila tema. Nisem si upala odpreti oči dokler nisem zaslišala zvoka, ki je postajal vse bolj in bolj glasnejši.

Pred mano je stala velika črna lokomotiva z rdečimi vagoni. Nanjo so hodili otroci mlajši in starejši od mene. Nekateri so se poslavljali od staršev, ampak med njimi nisem poznala niti ene same osebe. Nikjer ni bilo ne Harryja ne Hermione niti Weasleyov. Kako jih bom našla, če je tukaj približno tisoč ljudi.

V Franciji jih je bilo vsaj polovico manj.

V tem kako se vsako leto poslavljam od staršev nebom govorila. Vedno so me komaj zvlekli na kočijo... no v tem primeru na vlak. Čeprav se ne vidimo pogosto mi je vseeno hudo. Še posebej pa to leto! No v glavnem zbrala sem pogum in se prebila čez to neželjeno gnečo in našla kape kjer je bil Cedric, pred njim pa se nisem zadrževala predolgo, ker sem vidla da je noter stoprocentna gneča, zato sem hotela poiskati Weasleyje, Hermione ali pa vsaj Harryja.

Ker se je vlak začel premikati sem trščila v nekoga pred mano. Oh, ne sam tega je še manjkalo. "Pazi malo! Kdo nezna hodit po glupem vlaku!" Seveda, koga drugega bi v tej situaciji rabila bolj srečati kot pa njega.

"Ni ti treba vpiti na mene, veš nisem gluha." hotela sem reagirati na čim bolj miren način, ker od tistega najinega prepira bi ga najraje uročila z nekim urokom. "Opa, koga imamo pa tukaj? Če ni to moja tajilka prijateljstva." je rekel izzivalno. Ti bom js dala tvojo tajilko enkrat s kako palco. Sem mu hotla najraje zarenčat v ta njegov popolen obrazek.

"Se poznata?" je rekel njegov prijatelj izza Dracotovega hrbta. Bil je za pomoje kake dve moji glavi višji od mene. "Ne." sem mu odvrnila in hotela odditi v kape na desni strani, ampak je ta blonten dihur s svojim telesom blokiral vhod.

"Kam pa kam zdaj bežiš ha? Ni se me treba bati." me je tip res izzival? "Veš, takole ti pa po moje ne bo vspelo pridti tvojim prijateljčkom v Griffindor ane. Bo treba bit bolj pogumen." oprostite, ampak takrat mi je popustilo.
Pest sem mu zagnala v njegov obrazek dokler mi je ta ni zavstavil z njegovo roko.
"Misliš, da te ne poznam dobro, da vem kaj poskušaš. Veš imam izkušnje." je posmehljivo rekel.

Takrat... Oh... Takrat.. sem mela pa dovolj. Še v istem trenutku sem ga z nogo odarla tja dol, da se mi je zgrudil na tla pred koleni kot nek služabnik, ki jamra od trpljenja. "HAH, IDIJOT." z glavo sem se sklonila pred njega med tem ko je njegov visok prijatelj komaj zadrževal smeh.

"Ti, mrh-" "Opaa, no tole pa je bila predstava!" je zadovoljno rekel znan glas za mano. "Mogoče se te boma pa lahko bala, ko prideš na šolo." je rekel drugi glas. Hvala bogu.

"Fred! George!" no je bil že čas za kaj dobrega v tem dnevu "Kje imata kape, pogledala sem obistvu skorj že povsod." sem jima rekla tako kot da sta moja odrešenika moje situacije. No sej sta tehnično gledano.

"No, imava ga tam kjer nisi pogledala." je rekel George in opazoval punce, ki so se mu smehljale iz kapeja na tisti moji nesrečni desni. "Ampak preden karkoli narediš kar dokončajta to kar sta začela." je dodal še Fred. Super, res ni boljšega, Draco se je takrat ravno pobral iz tal.

"Hočeš da dodam še kak udarec ali si se že sprijaznil s tem da se neboš več omešaval v moje zadeve?" sem ga na hitro vprašala "Nebodi no nora. Sej vem, da me že od vsega začetka hočeš."
Ta tip ima prisežem, da pshične težave.

"Ooopaaaaaaa!!" sta oba druga idijota, ki sta bila vzadaj mene zavpila naglas. "PA KAJ JE S TABO NAROBE!" sem zavpila. Lica so se mi obarvala rdeče in dovolj ga mam, tokrat zares. Zakaj sem še kar tam!?

"Opravila sem svoje lahko zdaj prosim gremo!" sem prosijačila dvojčka. Čudežno sta me le prepeljala do njunega kapeja, ki je bil nabit še bolj kot tisti od Cedrica.

"Nevem kako te bomo spravili tu notri." je George govoril med tem ko je preračunaval mojo širino ti višino. "Lahko, pa greš v sosednjega. Ta je dokaj prazen, pa še Ginny je tam." je Fred končno dal nekako logično rešitev.

Ko sem le prišla do Ginny presenetljivo ni bilo gneče.
Zraven nje je po turško sedela blondtna punca ki je bulila skozi okno in Ginny razlagala v živalih, ki so se pasle na dolgi ravnini.

"Hej!" sem rekla z malo kislim nasmeškom.
Dan na vlaku sem do večera preživela z njima. Ko smo končno obstali je do našega kapeja prišel nek popolnoma neznan fant. Rekel je da sta se z Luno dogovorila za skupen prihod v šolo.

Luna je tako hitro odšla z njim da se mi fant ni mogle niti predstaviti. Ginny je odšla s svojimi prijateljicami, ki mi niso bile ravno nekaj simpatične, zato sem raje vstala sama. Spet.

Se nadaljuje...