Začetek tedna je bil še v redu, ampak, danes sreda in mam že vse vrh glave. Sploh nisem vedela, da je selitev toliko naporna reč. Sploh to, ko moraš vse dajati v škatle ali zavijati kakšne steklene stvari.
"Jaz sem končala." rečem na glas, ko sem zavila še zadnji kozarec v časopisni papir.
"Dobro ljubica. Zdaj lahko začneš nositi škatle dol v kombi. Kozarce in podobne stvari, ki se razbijejo, jih daj na vrh." pove mama.
"Dobro mami."
Oči je bil v kombiju z stricem Pavlom, ki sta zlagala na kombi omare, postelje in vse podobne velike stvari.
"O ljubica, kaj pa ti?" me vpraša oči.
"A, sem prinesla škatle s krožniki in podobnimi rečmi. In je rekla mama, da naj dam bolj na visoko te reči. Kaj jih bosta vidva dala?" vprašam.
"Ja lahko, samo daj jo bolj h kraju, da se ne bo kdo zaletel." reče oči.
"Zmenjeno." odgovorim.
Odšla sem nazaj v hišo in uzela druge škatle in jih znesla ven. Nekaj smo jih dali tudi v avto. Pri nas imamo dva avta, samo trenutno se vozita mama in oči vozita z enim avtom, ker drugi avto je zelo polen z škatlami za selitev.
Srede je že skoraj konec, in kar je ostalo v hiši so samo še jogiji, štedilnik, štiri šalčke in te osnovne reči. In še to bomo po tem v petek ali pa v soboto dali v avto in kombij.
"A se kaj veseli ste, ko se v soboto že selimo?" vpraša oči.
"Ja se. Rada bi malo bolj spoznala kraj in pogledala, če je kakšno kotalkališče." povem.
"Lepo slišati ljubica. Kaj pa ti Liam?" reče mama.
"V redu bo." odgovori Liam.
"Nisi videti prav zadovoljen. Je kaj narobe?" vpraša oči.
"Ma nič. Zakaj se moramo seliti? In če mi ne bo všeč?" vpraša Liam.
"Ja jaz sem dobil službo tam. Saj se boš navadil, a boš rabil kar lep čas." mu pove oči.
"Vem ja, da bom rabil veliko časa za se navaditi." pove Liam.
"Boš šel z menoj malo raziskovati po mestu, prav?" sem mu rekla.
"Ja Lili." me je pogledal in me objel. Jaz sem mu objem vrnila.
Z Liamom imava neko posebno vez, sva sestra in brat in najboljša prijatelja. Vsak je šel v svojo sobo, prav malo čudno je ležati na jogiju v prazni sobi.
Danes je četrtek, danes je mama doma in tudi jutri. Oči ni upal dobiti dopusta za četrtek in petek, tako, da me je on peljal v šolo. Liam je ostal doma in pomagal mami še nekaj malega pakirat. Prišla je sobota, ko smo se selili in peljali vse stvar v Sežano, prav živčna sem.
Oči in stric Pavel sta šla s kombijem, mama je peljala svoj avto in jaz in Liam sva šla z drugim avtom, ki je poln.
"Kako si?" sem vprašala Liama.
"V redu sem. Zakaj?" vpraša Liam.
"Ker že včeraj in danes si nekam slabe volje." povem.
"A zato. Ja, mal mi je nerodno it proč iz hiše, kjer smo bli zelo dolgo časa." pove Liam.
"Verjamem." pritrdim.
