V iskanju navdiha

Mravljišče

V mravljišču je kar mrgolelo. Adam si je natočil pogreto kavo, utrujeno zavzdihnil in se vrgel na stol ob robu dolge stene. Počasi je srkal toplo tekočino, brezciljno gledal predse; odklopil je možgane in nekaj časa nepremično sedel, s skodelico napol dvignjeno do ust. Zagledal se je v mrgoleče mravljišče za enostranskim steklom, ki se je razprostiralo ob steni. Pogled na tisoče hitečih bitjec ga je utrujal, a pozornosti ni mogel preusmeriti drugam. Primaknil se je bliže in začel pozorno opazovati. Vsaka mravlja je hitela po svoje. Točno je vedela, kaj mora opraviti, kam se mora premakniti. Niti za trenutek ni postala. Pritekla je na delovišče, kot za šalo dvignila večkrat težji in večji predmet od sebe in ga odnesla na cilj ter takoj prihitela z novo nalogo. “Kako neumno,” je pomislil Adam. Nekje v sebi je začutil nepričakovan zbodljaj žalosti, ki se je v hipu spremenil v jezo. “To neumno bitje ne dela drugega, kot da gara, dokler ne crkne. Ne razume, da tudi če bi se jih sto skupaj matralo, bi bil en moj pihljaj dovolj, da jim poruši ves dan dela. Phh, ne le to – nekoč sem prebral, da mravlje sledijo vonju kolonije;  če bi jih ujel v dovolj veliko krožno past, bi brezglavo tekale v krogih, dokler ne bi krepale od utrujenosti. Pa kakšna pridna bitja neki, neumna do amena.” Ni se mu več dalo izgubljati energije ob pogledu nanje. Nejevoljno se je dvignil s stola in se s kavo v roki odpravil proti vratom sobe. Še enkrat se je bežno ozrl proti mravljišču. “Kako ironično,” je pomislil. “Teh nekaj tisoč mravljic najbrž misli, da je njihovo malo mravljišče ves svet. Pridejo do roba in tam se konča, levo, desno, gor, dol, povsod je konec. Splezajo na malo višjo vejico in že so na najvišji točki svojega bednega sveta. Sanja se jim ne, da so ujete, da je steklo na eni strani prosojno in jih skozenj lahko opazujem, kadarkoli želim. Da jih vsak trenutek vsakega dne lahko opazuje kdorkoli, ki pride mimo in se mu to zazdi fino. Hah.” Na obrazu se mu je zarisal rahel nasmešek – ponos ob njegovi pogruntavščini o mravljini popolnoma popačeni perspektivi sveta ga je zadovoljil, čeprav je bil še vedno malo nejevoljen. Za trenutek je celo pomislil, da bi za centimeter dvignil pokrov mravljišča in vanj vrgel kroglico zmečkanega papirčka – ravno tolikšno, da v mravljam dobro znanem svetu zaneti preplah.

Njegovo misel je prekinilo zvonjenje ure, ki je naznanjalo konec petminutnega odmora. Vase je zlil preostanek kave, odložil skodelico na rob dolgega pulta in odhitel proti svoji pisarni, kjer ga je na mizi že čakal debel kup papirjev.