The Golden Heart (slovensko)

7. Poglavje (Nov sovražnik)

Celotni dvorec je bil odet v smrtno tišino in spokojen mir. Počistila sem razbitine od kozarca ter jih spravila v zabojnik za smeti v kopalnico. Sestri sta preverili mojo sobo za še kakšne znake skrajnežev in coprnikov, a jih nista našli. Nemir me je kljub temu preganjal. Trudila sem se čim manj dotikati svojih lastnih stvari, ker sem se bala, da bi bile zastrupljene. Sama namreč nisem imela zmožnosti odkriti, če je nekaj bilo pod vplivom temačnih sil. 

 Bila sem kot zaprta v dvorcu. Ves čas sem ležala v postelji in nisem se kaj dosti premikala. Zaradi proti bolečinskih tablet in neke injekcije, ki mi je ohromila trebuh, sem se še včeraj počutila super. Danes pa se je bolečina počasi vračala. Stanje se mi je slabšalo iz minute v minuto.

 »Ti dam še malo zelišč na rano?« me je vprašala Zarja. Zaradi tiste koprive ni vedela o čem razmišljam in posledično tudi ni vedela, da sem bila jezna nanjo.

 »Prosim,« sem rekla v upanju, da mi bodo zares pomagala.

 Naslednji dan me je še bolj bolelo. Tia in Nia sta ves čas preživeli pri meni v sobi in mi delali družbo. Tudi Lan me je večkrat prišel pogledati.

 »Veš, Tia je dobila dvojko,« je rekla Nia.

 »To sem ji jaz hotela povedati,« je užaljeno rekla.

 Prhnila sem, da bi jo jezila.

 »Hej, tudi ti nisi kaj boljša, Zala,« se je branila.

 »Ampak jaz imam trojko, ne dvojko,« sem dejala in pokazala mi je jezik.

 »V redu je,« je rekla Nia, da bi naju pomirila. »Skratka. Delam projektno nalogo pri fiziki.« Nia je imela pri redni uri fizike drugega profesorja kot medve z Tio. Bil je znan kot strog učitelj, ki je zahteval popoln mir v razredu. Le malokdo je imel petko pri njem. Se pravi Nia in mogoče še nekdo. Bil je tudi znan po svojih velikih naočnikih, ki si jih je zlepil skupaj po tem, ko so mu lani padla na tla – nek ubogi dijak se je zaletel vanj.

 »Ja in?« je neučakano siknila njena sestra. Nia jo je dregnila v rebra.

 »Dodelil mi je Florijana Kovačiča,« je potožila. Smola, sem si mislila. Odličnjakinja skupaj z lenuhom. Ubožica bo morala vso delo opraviti sama.

 »Najhujši partner pri fiziki,« sem rekla.

 »To ni bil največji problem,« je tarnala. »Profesor Herbert ga ne mara. Kar bi takoj pomenilo slabšo oceno.«

 »Nasvidenje petka,« se je pošalila Tia.

 Nia jo je ošinila s pogledom. »Na srečo sem ga lahko pregovorila, da bi sodelovala z drugim odličnjakom pri biologiji,« je skoraj zapela. Kot majhen otrok se je zibala sem ter tja. »Sodelovala bom z Žanom Luko!«

 Slina se mi je zataknila v grlu. »Z Žanom?« 

 »Ga poznaš?« je vprašala.

 Obotavljala sem z odgovorom. »Malo. Ko sva bila majhna,… sva se družila,« sem se zlagala. Težko bi mi bilo povedati celotno zgodbo. Pogled sem vrgla na stekleničko v kateri je bila tista roža – z bogato rumenimi listi. Ob omembi njegovega imena mi je pričelo srce hitreje biti.

 »Je tako delaven, kot mi je profesor Kovačič obljubil?« me je vprašala z ogromnim nasmeškom na obrazu.

 »Najbrž,« sem rekla odrezavo. Kar stisnilo me je v želodcu, ko sem se spomnila kaj mi je rekel.

 Najbolje bo, da se ne druživa več.

 Punci sta me čudno pogledali, ko sem obraz spačila od jeze.

 »Je kaj narobe?« me je vprašala Nia. »Oh, saj to ni ta fant?«

 »Kaj?« sem rekla v šali. Moj prisiljen nasmeh pa ni nikogar v sobi prepričal. Punci sta me zaskrbljujoče pogledali. Nia me je tolažilno prijela za koleno.