The Golden Heart (slovensko)

9. Poglavje (Nevarna igra)

V sms-u je pisalo, da se z Lucom dobiva pred kabinetom slovenščine pozno popoldan. Bilo je pozno popoldne in bila sem pred kabinetom, njega pa nikjer. Nerada sem bila sama po pouku v šoli in imela sem presneto dober razlog. Odločila sem se, da ga pokličem in vprašam zakaj za vraga me je pustil čakati tako dolgo.

"Kje si?" sem ga vprašala. Luc je na drugi strani telefonske linije deloval zmedeno in začudeno.

"Kaj kje sem? Doma. Ravnokar sem se tuširal," je jezno odvrnil. Kot da bi mi podkuril ogenj besa sem povdzdignila glas.

"Še vendno te čakam da prideš, kot je bilo zmenjeno." Hladne besede sem izgovorila ostro in razjarjeno. Noben fant me ne bo pustil čakati.

"Kaj? Nič se nisva zmenila," je bil zaprepaden. "Kaj ni dovolj, da se že Žan čudno obnaša, sedaj se moraš še ti? Glej, nimam se časa ubadati z vama. Reci Žanu naj končno pride domov." je rekel ter ugasnil telefon. Velik vprašaj se je izrisal na mojem obrazu. Luc ni vedel za Žana? Zakaj je samo Žan sodeloval z Eliasom? Ni mi šlo v glavo, zakaj bi eden od bratov bil neveden, drugi pa bi kar naenkrat začel sodelovati z zlobcem številka ena.

Nemo sem strmela v prekinjeno linijo na telefonu in spreletel me je srh. Ni bil čas za Tiine potegavščine. No, če sem iskrena, sem upala, da je bila le Tiina potegavščina.

"Si dobila moj sms?" je vprašal nekdo. Hipoma sem se obrnila. Gabriel mi je zopet povzročil majhen srčni zastoj.

 "Kaj ne moreš normalno vstopiti? Veš kako si me prestrašil!" sem siknila ter naredila korak nazaj. Pogoltnila sem slino. "Ti si to napisal? Ampak... "

 "Da, genij sem. Podpisal sem se kot Luc in ti si nasedla. Nisi ravno najbolj brihtna, kajneda?" je vprašal in strmel vame. V rokah se mu je bleščal zlati nož in imela sem nekakšen občutek, da bom jaz tista, na kateri ga bo zopet preizkusil. Je mar imel fetiš na rezanje ljudi? 

 Kamen se mi je odvalil od srca, trenutek ko sem v kotičku oči zagledala Rebeko in njene prijateljice, ki so počasi stopale k nama. Za nekaj trenutkov ga je zmedla prisotnost drugih in ostal je pri miru. Kar sem izkoristila jaz ter si našla pot k puncam.

 "Hej," sem rekla. "Kako ste?" Upala sem, da pogovor ne bo trajal preveč dolgo, saj sem želela čim prej stran. Hkrati pa sem upala, da bo ravno dovolj, da mu pobegnem.

 "Kaj pa ti želiš-" je dejala Rebeka, a se ji je glas ustavil, ko je videla, da je za mano Gabriel. "Kaj pa ti počneš tukaj z Gabrielom?" je jezno šepnila. Bila je ljubosumna, kar se ji je videlo na dolgem obrazu. Začudeno je pogledala enkrat mene enkrat njega ter na koncu le pustila, da ji oči počivajo na meni.

 "Ravno tebe sva iskala," sem rekla. "Gabriel mi je govoril, da te želi videti in me je prosil za tvojo številko." Fant se je namrdnil, Rebeka pa je kar zacvetela ob tem priznanju. Lička so ji pordela in oči so bliskale od zadovoljstva. Oddahnila sem si, saj je moj neumen načrt prijel za pravo vabo.

 "In Gabriel," sem rekla ter ga dregnila v ramena. "te že od nekdaj občuduje." Sama sebe sem presenetila, da sem si to upala storiti, a mi je bilo kmalu žal. Zlovešče me je pogledal in želel s pogledom zadaviti. Vrnila sem mu kisel nasmeh ter zbrala ves pogum, ki sem ga še lahko iztisnila. 

 "Zato bi te rad povabil ven." Gabriel, ki mu je bila vsa ta igra odveč, je nenadoma začel proti svoji volji sodelovati. 

 "Ja Rebeka. Ampak danes ne morem, žal," ji je rekel. "Zala mi je obljubila, da mi bo pomagala pri matematiki." Kar stisnilo me je želodcu, ko je to rekel. Morala sem hitro poseči vmes, preden bo obveljalo rečeno.

 Vzdihnila sem. "Ja, to je res. A je norček pozabil, da mi matematika sploh ne gre, zato bi mu ti-" Nekaj kovinskega me je zabodlo v hrbet. Čutila sem, kako mi je površina bodala počasi rezala kožo. Po tihem sem javknila. Gabriel je bil zadovoljen, a ne dolgo. Z golimi rokami sem prijela ostro rezilo ter ga odmikala stran od hrbta. Vse to se je dogajalo, ne da bi punce kaj posumile. Kislo sem se nasmehnila, ko me je ostro zarezal v dlan. Čutila sem lastno kri kapljati po hrbtu navzdol. Fant ne pozna milosti.