JAGUARJEVA LJUBEZEN

"P"

V sredo sem se vrnil v službo. Za mano je bilo nekaj peklenskih dni. Tako bedno se nisem počutil še nikoli do sedaj. Vse me je bolelo, bil sem popolnoma brez energije. V srcu me je zaskelelo vsakič, ko sem pomislil na Saya. Takoj za tem je iz očesa pritekla solza. Nisem ga želel videti, bil sem še vedno jezen nanj. Nekaterih stvari sploh še nisem dojel in razumel. Vse to je bilo novo zame. In vsega je bilo tako veliko. Že od vsega začetka sem si mislil, da je pri tem fantu nekaj drugačnega, nekaj nadnaravnega. A je bilo sedaj, ko sem vse to zagotovo vedel, drugače in bolj srhljivo. Spraševal sem se v kaj sem se zapletel. Kam me bo vse to odpeljalo, bom še imel normalno življenje.

Motorja še vedno ni bilo na dovozu pred hišo in nekje globoko v meni me je to zmotilo.

V četrtek sem se v službi še dodatno zaposlil, vse samo, da mi misli ne bi nagajale z razmišljanjem o Sayu. Potem sem pohajkoval po mestu, šel na kosilo in v trgovino, ter se vrnil v knjižnico na literarni večer. Za trenutek sem hotel pozabiti na vse skupaj.

Nisem želel iti domov, nisem želel biti sam v hiši. Instinkt mi je govoril, da Saya tudi ta dan ni bilo doma. »Seveda, če pa si mu rekel naj gre« je rekel glas v meni, ki je bil jezen name vse te dni, a sem ga vztrajno in trmasto tišal.

Ko so obiskovalci odšli, sem sodelavki pomagal zapreti knjižnico. Na klopci pred vhodom sem zagledal Andreasa. Vem, da je čakal name. Vstal je in pristopil do mene »pridi, fant, greva na eno pivo« mi je dejal. Pokimal sem. Usedla sva se na teraso. »Povej mi kaj se dogaja« je rekel tiho. »Jezen sem nanj, izdal me je, lagal, se pretvarjal« sem razdraženo rekel in on je vedel o kom govorim. Zavzdihnil je. »Pin, zadeve niso tako enostavne. Spomni se svojih besed v gozdu. Bodi iskren do sebe, govoril si o Sayu, hkrati pa si vedel, da je fant iz gozda prav takšen. Iste stvari so te privlačile na obeh« je rekel mirno. Pomislil sem. Nadaljeval je »v srcu nisi jezen nanj. Boli te, ker je ranil tvoj ego in tvoj ponos. Počutiš se izigrano in izdano. Obenem pa ti je ves čas po malem kazal stvari. Njegovo življenje ni lahko. Velikokrat je bil ranjen in odrinjen. Ne bodi kot drugi fantje, ob tebi je lahko prvič točno tisto kar je«. Pihnil sem z zaigrano jezo, a so bile vse njegove besede točne. »Ne misli, da sem na njegovi strani, da počnem to zanj« je pojasnil. »Vem, da sta za skupaj. Usoda je napisala svoje. Le olajšal bi vama rad pot do združitve« je dodal. Trmo in ego sem pogoltnil in se končno odzval »prav imaš, moral bi mu pustiti pojasniti stvari«. Moje srce ga je hotelo, bil sem njegov že od vsega začetka. »Ampak... kaj pa je Say? Kako...« sem želel dobiti odgovore. Prekinil me je, odkimal »ne, ne morem ti povedati. To je njegova stvar, njegova odločitev« me je opozoril. »Kaj si pa ti?« sem vprašal. »O tem bova kdaj drugič, sedaj pa ga le poišči, pogovorita se« je predlagal. »Ni ga. Že dva dni ga ni. Rekel sem naj gre in ga ni bilo nazaj...« sem zaskrbljeno rekel. Andreas se je rahlo nasmejal in dejal »njegov teritorij je ogromen, prav tako si označen, lahko te zazna na petnajst kilometrov. A verjemi, da je tu. Vedno je tu, nekje okoli tebe, le vidiš ga ne«. Spil je pivo, plačal pijačo, vstal in odšel v temo.

Na poti domov sem postal na gozdni potki »Say, si tu? Rad bi se pogovoril in opravičil« sem rekel na glas. Odgovora ni bilo, prav tako kot tudi ni bilo občutka, da je sploh prisoten.

Zvečer sem ga poklical na obe telefonski številki, a ni bil dosegljiv. Potem sem mu v upanju poslal sms sporočilo.

Jaz: Say. Rad bi se opravičil in pogovoril. Pridi nazaj domov, prosim. Skrbi me zate.

V petek sem šel domov takoj po službi. Pospravljal sem po hiši, si skuhal kosilo in čakal nanj. Želel sem oprati svoje perilo, a mi je pozornost prevzel Sayev kup oblačil, pripravljen za pranje. Njegova oblačila sem opral skupaj s svojimi in jih potem skrbno obesil. Vmes sem tisočkrat pogledal na telefon. Tudi poklical sem, a je bil še vedno nedosegljiv. Odnesel sem tudi smeti in gledal proti gozdni potki v upanju na kakršnokoli sled.

Postopal sem po sobi, razmišljal. S stola sem vzel njegovo mikico in jo stisnil k sebi, ovohal. Oblekel sem si jo in se ulegel v njegovo razmetano posteljo. V trenutku me je prešinila ideja. Vedel sem za samo enega od njegovih najljubših krajev, a bilo je dovolj, za upanje, da bi ga našel.

Čez dobre pol ure sem že stopil iz taksija s telefonom in steklenico vode v roki. »Fant, a ni malo pozno za vzpon, vsak čas bo tema« mi je dejal taksist, a sem ignoriral njegove besede. V mislih sem se skušal spomniti točne poti do vrha, do slapa. Hodil sem hitro kolikor sem lahko. Vodila me je želja in strast. Pot se je vlekla. Prejšnjikrat se mi ni zdela tako naporna in dolga. Bolj sem se oddaljeval v gozd, bolj temačno in mirno je bilo. Srce mi je bilo zelo hitro. Po telesu so se pretakali občutki strahu in vznemirjenja. Slišal sem kup neznanih glasov, ki so prihajali iz globin gozda. Čez čas me je znan zvok reke, rahlo pomiril. Prišel sem na cilj, v dokaj hitrem času. Usedel sem se na kamen, zadihal in pogledal naokoli. V sebi sem vedel, da ga tudi tukaj ni. Razočaranje me je zabolelo, še bolj sem se razjezil nase, da sem izrekle tiste besede.

Tema me je dohitela. Nisem mogel nazaj v dolino. Poiskal sem zavetje ob velikem drevesu, blizu reke. Reka in zvok padajočega slapa sta me pomirjala in mi dajala občutek varnosti. Baterija na telefonu se mi je bliskovito praznila, moral sem ugasniti svetilko. Oči so rabile kar nekaj časa, da so se privadile na temo. Potem je bilo veliko bolje. Temna noč je bila osvetljena z zvezdami z neba. Poskušal sem razmišljati o ničemer, a so me srhljive ideje napadale z vseh strani. Pomislil sem, da bi zavpil, poklical Saya, potem sem se zavedal, da verjetno nisem več v njegovem teritoriju in da bi lahko s tem zvabil koga drugega k sebi. Poskušal sem zaspati, a so me neznani zvoki vsakič pripravili k previdnosti. Osredotočil sem se na zvok vode in zvok skovikanja v bližini, se pomiril in zadremal sede.

Čez par ur sem v svoji bližini slišal renčanje in pihanje. Znan zvok, ki ni bil isti. Počasi sem se premaknil in pogledal naokoli. Malo stran, par metrov od mene je stalo nekaj in me gledalo. Videl sem oči, a se niso svetile kot Sayeve. Morala je biti kakšna velika mačka, a se mi ni sanjalo katera, prav tako sem dvomil, da ima v sebi kaj človeškega. Obsedel sem, nepremično sem ga opazoval. Počasi in samozavestno se je premikal sem ter tja. Vendar se mi ni približeval. Zdelo se mi je kot bi me ocenjeval, kot bi se želel prepričati kaj točno vidi.

Bilo me je na smrt strah. Vedel sem, da lahko v trenutku postanem njegov obrok. S počasnimi gibi sem pobrskal po imeniku in poklical Saya. Končno je bil dosegljiv, nekajkrat je pozvonilo. Potem me je nadležen zvok opozoril na pomanjkanje baterije in zaslon na telefonu se je ugasnil. Jezno sem zaklel. Žival me je pogledala, zarenčala. Ob grozovito nevarnem zvoku sem trznil. Glavo sem naslonil na kolena in poskušal zapreti oči. Kako za vraga sem lahko bil tako neumen, tako nepremišljen. Malo me je zeblo, vse okoli je bilo vlažno, pa še pihati je začelo. Sayeva mikica me je grela, spodaj pa sem imel samo kratke hlače. Videl sem, da je žival vstala. Pomikal se je proti meni, premikal glavo kot bi lovil vonjave, ki jih je prinašal veter. Potem se je pomaknil par korakov nazaj, spustil prestrašen zvok, obupal in stekel stran. Pomislil sem, da je v bližini kaj bolj nevarnega, pa je žival to zaznala, potem sem pomislil, če je morda Say, a iz gozda ni prišlo nič več.

Prvi jutranji žarek mi je posvetil na utrujen obraz. Predramil sem se, vstal, pogledal naokoli. Obraz sem si osvežil z vodo iz reke. Bil sem žejen in lačen. Po malih požirkih sem popil malo vode iz slapa in si jo nalil še v plastenko, ki je bila prazna. Rahlo se mi je vrtelo. Celo noč sem sedel v istem položaju in bolj malo spal. Poiskal sem si palico za oporo in se počasi odpravil v dolino. Bilo je še zgodaj zjutraj, malo je bilo še sveže, zeblo me je. Želel sem čimprej domov, pod tuš in v toplo posteljo. Hitel sem navzdol po strmi vlažni poti. Nisem bil pozoren in nisem se oziral na pot. Stopil sem na velik kamen, ki se je pod mojo težo sunkovito odkotalil v dolino. Spodneslo mi je tla pod nogami in močno sem padel na tla, ter se skotalil po strmini. Slišal sem kako za mano drvi preostanek kamenja, ki sem ga s telesom potegnil za sabo. Trajalo je celo večnost, nisem se mogel več zaustaviti, še vpiti nisem uspel. Cel gozd se je vrtel pred mojimi očmi, potem sem se v nekaj močno zaletel in pred oči se mi je prikazala tema.