Umor na vlaku

prvo poglavje

Ljudje so se drug čez drugega drenjali na vlak. Nekateri so bili potniki, drugi pa so nanj samo odlagali prtljago. Večina potnikov se je odpravilo iskat svoje kupeje, v katerih bojo prenočili na svoji petdnevni vožnji. Pot do njih jih je vodila mimo lepo okrašene jedilnice, ki se je ponašala z prelepimi belimi mizami in stoli, ki so se na pogled zdeli neudobni. Pri mizi ob vratih, ki so vodila do kupejev, je sedel mlad moški, ki ni mogel imeti več kot trideset let. Na mizi je imel skodelico iz katere se je še kadilo in po barvi bi lahko sklepali, da je v skodelici, ki jo je vsake toliko nesel k svojim ustom, močna, črna kava. Medtem, ko so se ljudje sprehajali mimo miz, da bi prišli do vrat, si jih je mladi moški vse podrobno ogledoval. Pa ne na opolzek, neprijeten ali zastrašujoč način, ne. Njegovi pogledi so bili nevidni, da jih potniki niso niti opazili. Bili so nevidni, a zelo pazljivi.

Potnikov ni bilo veliko, deset, če smo natančni in, če poleg štejemo še mladega moškega. Vlak je bil velik in luksuzen, zato so bili tudi kupeji, jedilnica in ostali prostori veliki, kar je posledično zahtevalo manj ljudi. Večinoma so bili to taki, ki so imeli nekaj več pod prstom, da so si tako potovanje lahko privoščili. Vožnja se je začela v Ruskem mestu Perm, nato pa je vlak peljal prek Belorusije, Litve, Poljske, Nemčije, pa vse tja do Francije, kjer je njegova končna postaja, Pariz. Seveda se bo v večini glavnih mest tudi ustavil, a to bolj zaradi ogledov, kakor kakšnega resnega namena, tako je bila tudi končna postaja za vse potnike, Pariz.

Zaslišala se je sirena, ki je vabila še zadnje zamudnike, da se vkrcajo na vlak. Pomočniki so si že mahali, naj se vrata zaprejo, ko se je zaslišal glasen: »Počakajte!«, čez cel peron. Trenutek zatem je na vlak privihral nasmejan moški srednjih let. Ničesar ni rekel, iz ust se mu je izvil samo nekakšen 'vuuuš'.

Vrata so se tokrat dokončno zaprla in vlak se je, zdaj skupaj enajst potniki, začel počasi premikati. Minilo je nekaj več kot tri minute, da je vlak dosegel svojo končno hitrost in se je nekoliko ustalil v tirnicah. Ravno takrat pa se je iz zvočnikov, ki so viseli na vsakem hodniku, zaslišal sprevodnikov glas, ki je vse potnike vabil v jedilnico na pozno kosilo in krajše spoznavanje ter opis poti. Potniki, ki se niso mogli prav daleč odmakniti, so se hitro nakapljali v jedilnico. Nekateri so se zapletli v prijetne pogovore, se spoznavali, drugi pa so raje ostali sami oziroma v družbi svojih sopotnikov.

»Glej, no glej, koga vse se sreča na tem vlaku!« nasproti, že prej omenjenega mladega moškega, se je usedel njegov stari prijatelj, znan tudi kot zdravnik Ben Hilliard. »Cole, dragi prijatelj, pa ja ne pričakuješ, da se bo tukaj zgodil umor?«

»Gospod Hilliard, vi bi pa že morali vedeti, da se umori lahko zgodijo povsod.« Cole se mu je tudi sam nasmehnil, medtem, ko je njegov prijatelj pomignil natakarici.

»Prosim preskočiva že vikanje, dobro veš kako že počutim starega.« z roko si je šel skozi redke sive lase, ki so se mu počasi že redčili. »Zdaj pa res, kaj počenjaš tukaj?«

»Bil sem v Moskvi,« leva stran ustnic se mu rahlo dvignila. »Bil je samo lažen preplah.«

Zdravnik je pametno pokimal in jezno nagrbančil čelo. »Bogati ljudje si vedno nekaj izmišljujejo, kot, da nimamo dovolj že resnega dela!« Ravno v tistem trenutku pa je prišla natakarica in stari zdravnik se je spet razveselil. »Oho, prinesi še meni eno močno, črno kavo, boš tako dobra?«

Vlak se je rahlo zatresel, kakor, da bi napovedal sprevodnika, ki je tisti trenutek stopil na sredo jedilnice. »Dobrodošli, dobrodošli na Fly-in vlaku!«