Umor na vlaku

drugo poglavje

Vsi so se posedli za pozno kosilo. Večinoma so se moški posedli z moškimi, ženske pa z ženskami, razen para, ki je imel posebno mizo čisto zase.

Iz zadnje strani jedilnice je vstalo dekle, verjetno je imela okoli petindvajset let, in se napotila k mizi nekega moškega. Presenečeno se je ustavila, roko položila na njegovo ramo in ga veselo nagovorila: »Ste vi James Lee?« Moški jo je počasi pogledal, prikimal in se brezizrazno nasmehnil. »Pa saj ste slavni odvetnik, veliko hudobcev ste spravili za zapahe,« besedo hudobec je rahlo zategnila na francoski način in dodala prizvok, ki bi bil lahko podoben sarkazmu.

»Ja, mojemu delu lahko rečete tudi tako,« James Lee je izgledal utrujeno, in po aktovki, polni papirje, ki mu je ležala pri nogah si lahko ugibal zakaj. »Sva midva že kje srečala, gospodična?«

Dekle si je z elegantnim gibom odstranilo velika, črna, sončna očala, ki so ji zakrivale oči in mu ponudilo roko. »Emily Bell Lewis.« Glas se ji je rahlo spremenil in zdelo se je, da stiska zobe, ko ji je James stresel roko. Pogledala ga je v oči, si šla z roko skozi na črno pobarvane lase in se napotila naprej, med tem pa si na nos znova nataknila očala. James se je zdel presenečen, celo pretresen. Nekaj trenutkov je gledal za njo, nato pa stresel z glavo in se raje zagledal v svojo mizo.

Cole, ki je vse to opazoval, je razmišljal ali je bila to presenečenost zaradi lepote gospodične Bell, ali pa je bil vzrok drugje. Emily Bell Lewis, ki pa se je ravno takrat ustavila pri Colovi mizi, ga je pogledala, namrščila čelo in si tiho nekaj mrmrala.

»Kako je pa tale naš odvetnik Lee zazijal za njo, ha?« je z glavo zamajal dr. Ben Hilliar. »Zelo nespoštljivo, ampak ni kaj zamerit, tale naša Emily je prava lepotica.«

Cole se je negotovo nasmehnil. »Ben, zdaj si pa ti na vrsti. Kaj počneš na tem prečudovitem vlaku?«

»Ah, te pacienti. Pravi problem je, ko si tako dober zdravnik, da te vsi poznajo in kličejo z vseh koncev sveta.« Natakarica je prinesla hrano. Pečenega piščanca, zlato pečen krompir in dušeno zelenjavo. »Toliko sem plačal, sem mislil, da bom vsaj dobil pošteno zalogo hrane, če že ne dobrega spanca.« Nasmejano se je potrepljal po svojem okroglem trebuhu.

»Ja, tudi jaz imam kar rahel spanec, še posebej na vlaku!« začutil je pogled na sebi. Zdelo se je, da je mlado dekle, ki je sedlo nasproti starke, vleklo na ušesa. Cole ja nabodel kos dušenega brokolija na vilice in ga počasi grickljal.

Dr. Hilliar je v strinjanju pokimal. »Slišal sem, da bomo težko prišli čez Nemčijo. Nemci misijo, da rusi s pomočjo vlakov prevažajo,« po tišje je dodal. »ne ravno primerne stvari, če veš kaj mislim.«

»Sem že slišal za to, ampak saj to je francoski vlak!« je presenečeno odgovoril.

Zagorel moški z sosednje mize, ki je ujel pogovor, se jima je pridružil. »Njih to nič ne zanima! Še mojih izkopanin nisem mogel prevažati za nekaj časa! Zdaj so se vsaj malo umirili, čeprav dvomim, da jim kdo preprečil pregled vlaka, pa čeprav francoskega!« se je jezil in postal kar malo rdeč v obraz. Ko se je umiril pa jima je podal roko in lahno dvignil svoj klobuk. »Matteo De Luca, arheolog.«

Ker je roko ponudil Colu se je ta prvi odzval. »Cole Dubois, detektiv.«

»Ohoh! Detektiv, kaj pa drugega!« Rahlo nervozno se je popraskal po svoji kosmati roki.

»Naj vas nič ne skrbi, če nimate namena koga umoriti, ali pa narediti kaj kar bi zahtevalo preiskavo, vas ne rabi skrbeti! Če pa...« doktor je znižal glas. »Pa se raje takoj poberite od tukaj!« Arheolog se je prestrašeno ozrl k Colu in se šele, ko se je doktor zasmejal, nekoliko sprostil. »Ben Hilliard, mimogrede, zdravnik.«

Ko so pojedli, se je Matteo presedel k njuni mizi in zapletli so se v prijeten pogovor. Minilo je že nekaj časa, gospodje so si naročili steklenico rdečega vina in ga zdaj počasi srkali iz velikih, steklenih kozarcev. Postregli so tudi s toplim makovim pecivom, ki se je ravno prav podal poleg. Ob mešanici vina in peciva je Cole postal utrujen in odločil se je, da se bo odpravil v soj kupe in mogoče malo zadremal.

Kupeji so bili majhni, a še vedno veliko večji od normalnih. Vsak potnik je imel svoj kupe, v katerem je bila samo postelja in manjše okno. Za več kot par potovalk ni bilo več prostora. Cole se je ulegel na posteljo, ki je bila presenetljivo mehka, vzel knjigo in začel brati. Po nekaj trenutkih so se mu začele zapirat oči in odločil se je da bo malo zadremal.

Kratek počitek se je spremenil v dolg in globok spanec. Vlak se je parkrat močno stresel in to je Cola, veliko kasneje zbudilo. Prestrašeno se je dvignil in ta nekaj trenutkov se ni spomnil kje je in kaj počne. Ko pa se je, je v grlu začutil pekoč občutek. Ker je bil že oblečen se je odpravil direktno do vrat kupeja in na hodnik. Ura je mogla biti nekaj čez polnoč, saj so luči oddajale le še nežno svetlobo. Kupe je imel v zadnjem delu spalnega vagona, zato je dobro videl naprej po hodniku. Nasproti sta mu hodili Emily Bell Lewis in dekle, ki ga je pri kosilu videl sedeti pri starki. Ko sta ga videle sta mu pokimale v pozdrav in se odločno ločili, šli vsaka v svojo sobo.

Cole, ki je imel še vedno od spanca zlepljene oči, jima je samo pokimal in nadaljeval pot v jedilni vagon, da bi dobil kozarec vode.