INDIGO MANDARINA

E. Indigo

E. Indigo

Čeprav sem bil utrujen, sem hotel od njega še nekaj fizičnega. Potreboval sem bližino, stik, potešitev koprnenja, ki sem ga imel v sebi. Nikoli si še nisem tako želel moškega, kot sem si tisti večer želel Vana. Ko me je pod tušem vprašal, če bi bil njegov partner, se je v meni nekaj premaknilo. Čeprav je bila samo beseda, sem se počutil drugače, morda bolj njegov. Sedel je na rob postelje, zazehal in se pretegnil, sam sem sedel na svoji strani postelje. Po kolenih sem se splazil do njega in ga objel od zadaj. Potem sem poljubil njegov vrat, tilnik. Na roke sem si nalil masažno olje in ga vtrl v njegova ramena. Godel je, ko sem gnetel njegove mišice. Njegove telo je bilo čudovito, ker sem se ga dotikal, me je to vzburjalo. Zdrsnil sem do njegovih bradavic in jih uščipnil. Obrnil se je na stran in me poljubil. Potem se je ulegel in me potegnil nase. Vodil me je v ritmu, da sem se drsal po njem. »Kaj če bi midva od sedaj naprej spala gola?« je potem predlagal in meni je bila ideja všeč. S pomočjo magije je slekel najini telesi, da se sploh nisva rabila premakniti. Njegov tič je bil tako lep in tako zelo sem si ga želel okusiti. Prejšnjikrat še nisem bil dovolj prepričan vase. Prijel sem ga v roko in ga začel masirati. Godel je grobo, stiskal svoje pesti in to me je še bolj rajcalo. Potem sem ga poljubil in počasi zlezel bolj nizko. Vedel je kaj nameravam. Zavzdihnil je in skoraj zasikal, ko sem na njegovega tiča položil jezik. Okusil sem ga, ga dražil, potem sem ga spretno vzel v usta. Spustil sem ga v svoje grlo in to ga je presenetilo. Zatrepetal je, vse kocine na telesu so se prebudile. Sesal sem ga, zraven masiral njegova moda in ritnici. Svojo roko je izgubil v mojem lasišču, medtem ko je druga božala moje telo. Potegnil me je dovolj visoko, da je dosegel moje mednožje. Masiral je moj analni gumbek, vmes vsake toliko časa pobožal mojega tiča, ga drkal. Komaj sem se koncentriral na to kar sem počel, zato sem bil vesel, ko me je potegnil k sebi in mi ukazal, »vzemi me v roko«. Vmes je hotel, da se poljubljava, tudi on je mene zadovoljeval z roko. A mi ni bilo dovolj, želel sem ga v ritki. Vedel sem, da sam ne bo prelomil obljube. »Prosim, pojdi vame« sem šepnil tiho. Nagajivo se je nasmejal, me lahkotno obrnil na hrbet. Eno roko je položil pod moje telo in vame potisnil prst, medtem ko me je z drugo še naprej drkal. »Še enega prosim« sem rekel in njegovega tiča prijel še bolj grobo. Zaprl sem oči in se izgubil v nasladi. Obvladal je ritem, pripeljal me je do vrhunca in se tudi sam razlil nekam med naju.

»Tvoje darilo mi je zelo všeč« je rekel Art in jaz sem takoj slišal. Pogledal sem Vana, a on očitno ni nič opazil. »Kaj si rekel Art?« sem prosil naj ponovi. »Tvoje darilo mi je zelo všeč« je ponovil in pomahal z virtualnimi očali. Tokrat je slišal tudi Van, njegove oči so se zasvetile od veselja. Art je spregovoril črko R. Van ga ja poljubil na lice za dobro jutro in ga vprašal, »kaj pa moje darilo?«. »Tudi tvoja 3D sestavljanka mi je všeč, ampak mi bosta morala malo pomagati« je odgovoril in ga objel.

Stal sem pred akvarijem, ravno želel nahraniti ribice, ko sem v vodi zagledal pikčasto ribo z zelo dolgimi plavuti, ki je nisem poznal. »Van, v akvariju je riba, ki je ne poznam« sem rekel na glas in Van je bil takoj pri meni. Smehljal se je in me objel od zadaj. »Jaz sem ti kupil dve novi... zelo sta mi bila všeč, dolgoplavuta rogatca sta« je pojasnil. »Zelo sta lepa, hvala« sem rekel veselo in ga poljubil. »Van« je rekel Gil, ko je stopil v najino nadstropje. »Zunaj pred hišo sem videl nekoga, ki se je razgledoval po tvojem posestvu. In ni bil novinar« je bil direkten Gil. Moje srce je ponorelo, ustrašil sem se kdo bi opazoval Vanovo hišo. Van je zavzdihnil in jezno zaklel. Potem je verjetno zaznal moje počutje. Pobožal me je po hrbtu »ne skrbi, nihče ne more v hišo, niti na posestvo, tu si varen, vse je zavarovano z uroki«. »Kdo pa misliš, da je?« sem bil radoveden. »Ne vem, lahko so Navadni, lahko pa je tudi kdo od nadnaravnih, morda strelci« je odgovoril, a ni bil videti zadovoljen. »Me mora skrbeti?« sem vprašal direktno. Odkimal je »moral bom iti za dan, dva. Moja obveznost je, da jim sporočim, da sem našel sorodno dušo. Če je bil pred hišo strelec, je bilo to njihovo opozorilo« je pojasnil. »Lahko grem zraven?« sem vprašal. Odkimal je »ne, ne moreš« in se obrnil stran od mene. »Kdaj me bodo potem spoznali, me moraš prej označiti?« sem bleknil nepremišljeno. Spomnil sem se kaj vse sem prebral o knjigi Napoved. Takoj se je obrnil in se zagledal vame. »Kako veš vse to?« je vprašal začudeno. »Prebral sem vse tvoje posebne knjige« sem rekel. Nič ni odgovoril. »Je torej res, me morajo spoznati?« sem vztrajal. »Ja, res je« je rekel z bolečino v glasu. »Zakaj me potem ne označiš?« sem rekel, ker mi ni bilo nič več jasno. »Takoj, ko sem te našel, bi te moral označiti... a te lahko označim šele potem, ko se v celoti poveževa... in to se zgodi med seksom« je rekel in povesil pogled. V srcu me je zbodlo. »Potem pa seksajva, bom že preživel« sem rekel, čeprav si tega v resnici nisem želel. »Ne!« je zavpil. »Seksala bova, ko boš pripravljen. Zato bom šel in jim vse pojasnil« je odločno rekel. »Naj grem s tabo, naj pogledajo vse moje spomine... spomini so bolj močni kot besede« sem vztrajal. Zavzdihnil je, vedel, da imam prav.

»Magično potovanje je drugačno, morda se boš čudno počutil, morda ti bo slabo... na trenutke se ti bo zdelo kot, da potujeva par sekund, spet takoj za tem kot da potujeva celo večnost. Edino kar je pomembno je, da ostaneš miren in zbran. Fokusiraj se na to kaj počneš - potuješ, tudi če se ti bodo pred očmi prikazovali drugi prizori« mi je Van mirno pojasnil že drugič. Globoko sem vdihnil, vedel da zmorem. Van me je poljubil in vprašal »si pripravljen?«. Pokimal sem in ga močno stisnil za roko.

Pisane barve pred očmi, v ozadju prijetne melodije, potem kakšno nerazločno brbotanje. »Vem, kaj počnem« sem si rekel in stisnil roko, ki je bila v moji. Mamin obraz pred mano, grozne besede. »Pojdi stran« sem ukazal in prikaz so prelile barve. Vzdihnil sem vesel, da sem uspel pregnati grde misli stran. A bi bilo prelahko, če bi bila to edina misel. »Polnoleten si, prodala te bova« je rekel očetov glas. Ko me je mama prodala, oče ni bil več živ. »Spizdi« sem se razjezil na novo prikaznijo. Potem sem slišal poznan zvonec za začetek dražbe, pred mano so se zvrstili obrazi vseh mojih Gospodarjev. Zadnji je bil Vanov. »Van!« sem začel vpiti panično, a se moja usta niso premikala v resnici. »Dišiš po mandarinah« mi je šepnil na uho.

»Eluvian, ej Eluvian« sem slišal njegov glas. »Eluvian Indigo« je rekel resno, skoraj jezno in zraven močno stresal moja ramena. Ko sem odprl oči sem ga videl pred sabo. »Konec je, tu sva« je rekel mirno in me pobožal po glavi. Zavzdihnil sem ves olajšan in se zasmejal. »Je bilo hudo?« je preveril skrbno. »Če je vedno tako, ne bova potovala veliko« sem odgovoril in ga potegnil v svoj objem. »Pridi« je rekel in mi podal roko, da mi je pomagal vstati. Pogledal sem naokoli, obdana sva bila z džunglo. »Kje pa sva?« sem vprašal zmedeno. »V pokrajini Papua na Novi Gvineji, blizu mesta Lae« je odgovoril.

Vse kar naju je obdajalo mi ni dajalo občutka varnosti in Van je to vedel. »Ne skrbi, nič ne bo narobe... te kraje poznam... poleg tega je tu glavna magija... šele potem živali ali Navadni« je pojasnil. Nekaj časa sva hodila, ves čas me je držal za roko. Ko se je ustavil sem videl, da stojiva pred nekakšnim templjem sredi džungle. Kot da bi videl prizor iz kakšne igrice ali filma, samo opice ali kače so manjkale.

Vstopila sva v tempelj, ki je bil prazen, a je delovalo kot da Van ve kam morava iti. Vse okoli naju se je zatreslo, glas je spregovoril. »Van Venom Spirit. Od nekdaj sem imel rad tvojo modro previdnost, vedel sem, da bo potreben le en strelec, da me obiščeš« je rekel grob glas, ki je deloval zaspan, kot da že dolgo let ni spregovoril. Van ni nič odgovoril. »Dolgo čakani Dominus. Še sam nisem verjel, da se boš vrnil med nas...« je nadaljeval glas. Sam sem bil mišje tiho, kot da sem upal, da me bitje ne bo videlo, če tudi jaz ne vidim njega. »Dobri duhovi so mi sporočili, da si našel sorodno dušo. Čeprav je čas, ko so te Načakani rabili, minil je tvoja prisotnost svetu pomembna. Ustvaril boš ravnotežje, ko bo to potrebno. Tvoja moč se ne more kosati z nobenim nadnaravnim bitjem tega sveta« je rekel. Van je le pokimal, kot da je vse to že vedel, sam pa sem bil ob vsaki besedi bolj začuden.

»Van Venom Spirit, zakaj še nisi označil svoje sorodne duše?« se je potem oglasil popolnoma nov glas. Deloval je jezno in kar naenkrat se mi je zvrtelo v glavi. »Zato ker je človek? Je šibak?« je zavpil glas. »Van« sem šepnil in ga še zadnji čas prijel za roko, preden bi se sesedel na tla. Očitno se je bitje igralo z mano. Van me je pogledal, njegove oči so bile strupeno jezne. Od besa se je tresel in kar naenkrat je zavpil »pusti ga pri miru«. Z roko je pomahal sem in tja in nič mi ni bilo jasno dokler nisem videl, da v veliki pesti vetra drži zeleno bitje, ki se hinavsko smeji. Izraz na obrazu bitja se je hitro spreminjal in kar naenkrat se je iz roke posul zelen prah. »Ubil si duha« se je oglasil poznani glas. »Ni bil dober duh« je komentiral Van in mi pomagal vstati. »Vseeno, ubil si nadnaravno bitje« je vztrajal. »Ubil bom vsakega, ki mi pride na pot. Svojo sorodno dušo bom branil s svojim življenjem« je bil odločen Van. »Zakaj je še nisi označil?« je vprašal. »Zato sva prišla oba... rad bi ti pokazal... samo čas potrebuje...« je pojasnil Van in me pogledal. Šele potem se je pred nama prikazal moški, ki pa je bil videti povsem drugače, nekaj med človekom in duhom. »Eluvian Indigo, jaz sem Veres Spirit Prvotni, pridi in mi pokaži vse kar imaš v glavi...« je rekel mirno in me z neko silo potegnil k sebi. »Sprosti se« je rekel Van nekje za mano. Vse kar sem občutil je bilo kot bi nekdo z zelo dobrim sesalcem posesal vso vsebino mojih misli in spominov.