INDIGO MANDARINA

V.V. Spirit

V.V. Spirit

Tri velike vrečke sem odložil na tla in sedel na udoben počivalnik, medtem ko sem čakal, da Eluvian prodajni svetovalki pove kakšne kavbojke ima rad.

Vse odkar je videl moj rep in očitno tudi moje oči, me je le še bolj vleklo k njemu. Bil je prva oseba v mojem življenju, pred katerim nisem mogel v celoti skriti svoje pojave, svoje nadnaravnosti. Bil je prvi Navadni, ki se me ni ustrašil, ki ni omedlel ali začel kričati. Ravno zato, sem ves čas čakal, na kakšno vprašanje, na kakšen namig.

Začutil sem kako je njegovo srce podivjalo, ko je odgrnil zaveso in se pred mano pojavil v svetlih zelo oprijetih kavbojkah. Svoje oči sem sprehodil po njemu in tič v spodnjicah je trznil. Pokimal sem, vedel, da je začutil pohoto, ki me je oblila. Fant se je kljub sramežljivosti in ne samozavesti zavedal lepote in poželjivosti svojega telesa. Izginil je za zaveso in se vrnil v še enih, malenkost temnejših. Tretje pa so bile tiste, ki so me popolnoma prevzele. Začutil sem kako so moje oči zažarele in Eluvian se mi je prvič čisto nežno, skoraj poredno nasmehnil. »Vse bova vzela, te zadnje dajte v vseh barvah kar jih imate« sem rekel prodajalki odločno in Eluvian je pokorno pokimal.

Poleg ostalih treh vrečk sem pograbil še novi dve. Odnesla sva jih v avto, potem sva se ustavila še v trgovini z živili. Potreboval sem nekaj sveže zelenjave. Eluvian se me je ves čas držal in bil največ pol metra stran od mene. Ko pa sem nabiral zelenjavo, ga je pot odnesla naprej k policam z juhami. Zrl je v lončke in vrečke juh vseh vrst in okusov. Kot vrhunskemu kuharju z restavracijami, ki imajo Michelinove zvezdice se mi je zdela juha v lončku ali vrečki popolnoma nedopustna, a je očitno Eluvianu nekaj pomenila. To je postal moj novi izziv. Pripravljen sem mu bil dokazati, da je lahko moja juha, kljub njegovim lepim spominom veliko bolj okusna. Stopil sem za njegovo telo in s police vzel juho v katero je zrl.

Ko sva se vračala proti avtomobilu, je oseba, ki nama je prihajala nasproti prestrašila Eluviana. Sam ga niti opazil ne bi, običajno so prej ljudje opazili mene, me prepoznali , poklepetali ali pa se fotografirali z mano. Eluvian pa je v njem videl podobo grobega dominantnega moškega. Odskočil je proti meni in sam sem ga ujel v naročje. Nihče okoli naju ni opazil nič nenavadnega, le midva sva čutila stisko v katero je nehote padel Eluvian. Vrečko sem takoj spustil na tla in ga objel z obema rokama. To, da je zavetje poiskal v mojem objemu me je razveselilo in pomirilo. To je bil prvi korak do zaupanja. Slišal sem kako je trepetal in hlipal. »Ššš, pomiri se, vse je ok« sem šepetal. »Takoj, ko se pomiriš, greva domov« sem dodal in ga poljubil na čelo.

Ko sva se pripeljala na dvorišče in je iz avta sam vzel vrečke, polne stvari, ki sva jih kupila zanj. Hvaležno me je pogledal, jaz pa sem stopil korak bližje k njemu. Ob moji bližini tokrat ni trznil, le zadržal je dih. Počasi sem stegnil roko in nežno pobožal njegovo lice, »več posebnih knjig imaš v moji pisarni, na zgornjih policah na levi strani«. Nič ni bilo bolj simpatičnega kot to, da se je naredil da spi, ko me je slišal priti domov in potem, takoj ko sem se umiril zopet začel brati.

Naslednji dan sem skuhal svojo najljubšo, najboljšo juho in pripravil tisto iz lončka. Potrkal sem na vrata Eluvianove sobe, zalotil sem ga kako je bil ves predan vsebini velike knjige, ki jo je imel v naročju. Kot bi bil jezen ker sem ga zmotil me je pogledal in počakal, da povem kaj želim. Povabil sem ga v jedilnico in ga vprašal, če mu lahko ukradem vid. Njegovo srce se je vznemirilo, a vem, da mu preveza na očeh ni povzročala prevelikih skrbi. Po vseh teh letih so bili Nesvobodni naučeni uporabljati druga čutila, vid je bil eden takih, ki so jim ga najpogosteje vzeli.

»Želim, da poskusiš obe juhi... in iskreno poveš kako sta ti všeč« sem prosil in dodal »ti pomagam jaz ali boš sam?«. Pokimal je in odgovoril »bom sam«. Sedel sem na stol poleg njegovega. Najprej je poskusil juho iz lončka. Takoj, ko si je žlico juhe ponesel v usta se je nasmejal. Zajel je še dve žlici in z nasmehom na obrazu rekel »to je juha iz lončka«. Previdno je potisnil skodelico juhe na rob mize, kot da jo je nameraval kasneje pojesti do konca. Potem je poskusil drugo juho. Njegov obraz mi ni povedal nič. Ko si je v usta ponesel že tretjo žlico, sem nestrpno zavzdihnil. Nasmehnil se je in rekel »to je edina juha, ki je boljša od tiste iz lončka«. Veselo sem se zarežal, Eluvian pa si je previdno snel prevezo. »To je moja juha, zate sem jo skuhal« sem bil iskren. Zardel je v lička. »Boš katero pojedel do konca?« sem potem vprašal. »Ja, obe« je takoj rekel in obe skledi potegnil predse. Stopil sem v kuhinjo in še sebi nadeval skledo svoje juhe. Čez nekaj minut tišine je spregovoril, kot da bi želel opravičiti svojo ljubezen do juhe iz lončka, mi je zaupal spomin nanjo. »Zaradi juhe v lončku sem preživel otroštvo. Teta Amra, očetova sestra mi jih je na skrivaj kupovala. Ko sem bil še zelo majhen, mi je pokazala kako se naredi. Takoj, ko sem ostal sam doma, sem si zagrel vodo, jo prelil čez juho in juho pojedel skrit v omari svoje sobe. Starša sta me velikokrat pozabila nahraniti, ali pa sem dobil kos kruha in jabolko, ki jo je oče prinesel iz službe« je pojasnil. Obnemel sem in zrl vanj kako je pridno izpraznil že drugo skledo juhe.

»Vivi, Luv« se je glasno zadrl Art, ko je priletel po stopnicah. »Danes se bomo igrali, obljubil si« se je takoj spomnil. Zavzdihnil sem, »jaz se bom igral, Eluviana pa moraš sam vprašati« sem rekel mirno. »Luv« je rekel Art in se mu vrgel okoli vratu. »Art, nežno« sem ga opozoril. Eluvian me je pogledal, jaz pa sem skomignil. Sam se je moral odločiti, če se želi igrati z nama. »Kaj se bomo pa igrali?« je previdno vprašal. »Lego kocke« je takoj odgovoril Art in Eluviana že držal za roko. Eluvian se je vstal in Art ga je zvlekel do svoje sobe. Posedel ga je na tla in pred nas razsul dve škatli polni lego kock. Eluvian se je zdrznil, kot da bi prvič videl kocke. »Vivi, zgradi nam hišice« je rekel Art in skočil name. »Art, kaj če bi jih danes sami gradili« sem predlagal in zraven opazoval Eluviana kako je nekaj kosov prijel v roko. »Ne bo dovolj časa, potem bom moral spat« je prosil Art. »Vivi, nooo« je tarnal in se obešal po meni. »Prav« sem rekel mirno. Z Eluvianom se še nisem uspel pogovoriti o sebi, o magiji, o nadnaravnosti. A sem vedel, da ve za moj rep. Eluvian je opazil, da sem se izmikal Artovi želji, zato je postal še bolj pozoren. Zazrl se je v moje oči in čakal kaj bom naredil. »Mesto, mesto postavi se« sem tiho šepnil. Pred nami se je na tleh pojavilo mesto iz vseh prej raztrošenih lego kock. Art je zavriskal in se takoj zagnal k igri. Eluvian je presenečeno pogledal mesto in potem takoj pogledal nazaj k meni. Zrl je v moje oči in se rahlo nasmehnil, »prečudovite oči imaš, Van« je rekel in ob tem zardel v lička. »Hvala« sem šepnil. V tistem trenutku sem vedel, da ni imelo več smisla, da bi pred Eluvianom skrival svoje živo roza oči ali rep.

»V imenik telefona sem ti shranil svojo telefonsko številko, Gilovo, Lorasovo in Kinino. Če boš kogarkoli potreboval, pokliči. Sedaj ti bom pokazal kako to gre« sem rekel in se na sedežni prestavil malenkost bližje k Eluvianu. Potem sem mu pokazal tudi kako lahko pošlje sporočilo, kje gre na splet in kaj vse še lahko počne na telefonu. »Če ni kaj nujnega in me ni doma, mi pošlji sporočilo, ok?« sem rekel in Eluvian mi je pokimal.

Eluvian: Van, hvala za telefon...

Jaz: Malenkost...