Shadow in the woods

2. poglavje: NOVA ŠOLA, NOVO ŠOLSKO LETO, NOVI LJUDJE

To bo še zanimivo leto.

V tej šoli / popravnemu domu se iz neznanega razloga pouk začne šele oktobra. Vendar morajo biti vsi učenici spet iz neznanega razloga, tam že, septembra. Jaz sem večino septembra preživela doma in tako mi je do pouka ostal le še en teden.

Sprejem je bil čuden, tudi Lucas je bil kar prestrašen starša pa zgrožena. Verjetno sta se bala kje puščata svojo edinorojeno hčirko. Jaz, jaz sem bila predvsem presenečena popravni dom sem si predstavljala kot nizko, zapro stavbo ki je kar margolela od pozitivnih misli in barv, oh ja ter varnostnikov in nasmejanih vzgojiteljev.

Kraj definitivno ni bil tak, izgledal je zapušcen na hodnikih ni bilo skoraj nikogar. Na recepciji je stala zdolgočasena receptorka, ki je ko me zagledala pritisnila rdeč gumb za njeno mizo.

V hipu je izza velikih vrat prišla visoka, suha in grozljiva ženska, bila je videti mlada, dala bi ji največ dvajset. Ni se smehljala, ko me je videla si je le začudeno pokrila nos. Sem smrdela?
Nato pa se je hitro ozrla za sabo in pomignila ne dosti starejšemu suhljatemu, bledemu dečku da se mi približa.

Ta čas je receptorka pregledala kovčke in iz njih zmetala sprej za lase, pilico, fen, škarje in vse ostale ostre in "nevarne" predmete. Prav tako je zaplenila moj računalnik, pogledala me je in se zasmejala " gospodična telefon pa kar vrnite staršem, če boste kar koli potrebovali bo telefon v knjižnici vedno na voljo". Mama in oče sta me zaprepadeno pogledala, Lucas pa je začel naglas ugovarjati, tako da sta ga policista pospremila ven. Žalostno sem predala moj telefon in obljubila staršem da jih takoj pokličem. Objela sem starša v slovo in stekla ven še do Lucasa. Ta se je sedaj že kar pošteno jokal. "Obljubi da me boš poklicala vsak dan" je hripavo rekel. "Obljubim".

Še zadnjič sem v slovo pomahala avtu ki je speljal iz dvorišca. Videla jih bom sicer za zahvalni dan in ostale praznike, ki bodo sledili, a te šole / popravnega doma gotovo ne bom zapustila.

Do mene je pristopila visoka ženska za njo pa suh deček. Ženska si je še vedno zakrivala nos " Sem učiteljica Emunda, učim fiziko" je rekla monotono. "To je Max, tu je že eno leto, razkazal ti bo, in gospodična na vašem mestu bi se poskusila stuširati". Čakaj malo ona žali mene, že takoj ko je vstopila sem zavohala vonj po mrvem, smrdela je huje kot kakšno truplo. Pomignila je na Maxa, šele takrat sem opazila da v roki stiska korenje, njegovi nohti pa so bili do krvi pogriženi, super prvi psihič ali pa morda drugi, tretji?, če štejemo še čudno gospo in receptorko.

Ženska je v hipu odšla iz tam kjer je prišla, ostala sva le jaz in Max. Ta me je živčno gledal. Pomignil je naj mi sledim, prišla sva pred vhod. Potiho je šepnil " Nisem pogosto na tem vru, raje sem na klopcah na igrišču" počasi se je začel premikati naprej za šolo. Prišla sva do betoniranega kvadrata ali pravolotnika, nisem znala razbrati. Na dveh straneh so bile tribune, malo strohnele in polne lukenj. Max je pomignil in sledila sem mu naprej. Prečkala sva tako rečeno "igrišče" ki ni imelo niti košev, golov in niti črt. Prišla sva do cerkve " Tukaj imamo maše, ni nas veliko, opazil sem da se veliko učencev izogiba tega mesta, je tiho šepnil. Za cerkvijo je bilo premajhno pokopališce,) kot bi ga pripisala temu kraju. Pomaknila sva se v notranjost. Nikjer ni bilo videti žive duše. Ko mi je Max razkazal praktično vse je iz žepa potegnil ključ. Na njem je bila številka 317b." To je tvoja soba" je tiho šepnil. Zahvalila sem se mu.

Spet sem zavohala vonj ki sem ga že prej vohala ob vstopu čudne učiteljice, začudeno sem začela z očmi preiskovati sobo, takrat pa se je v Maxsa nekdo zaletel. Bil je najlepši fant ki sem ga kdajkoli videla, imel je temne oči in temne lase, ki so se mu malo kodrali, imel je mišičasto telo in bil je visok. Elegantno se je zasukal in se ošabno nasmehnil. " Če ni to dobri stari Max" se je zarežal. Max je tiho šepnil " Nathan". Nathan se je zlobno nasmehnil in pogledal proti Maxsovim dlanem. Oči so se mu široko razprle, iz Maxsovih rok je sunkovito izpulil korenček. Max je z grozo v očeh padel po tleh in se začel tresti, usta so se mu začela peniti in zvil se je v kepico, kmalu pa se je pobral in se začel z glavo butati v zid. Nisem vedela kaj naj storim, izza sosednjih vrat je prihitela Emunda. Spet sem zavohala ogabni smrad, ki je bil tokrat še dvakrat hujši. A to je bila moja najmanjša skrb. Maxsa je odvekla iz sobe tako da sem ostala sama Nathan je skrivnostno izginil.

Po dolgih stopnicah sem se dvignila do tretjega nadstropja. Molila sem da imam svojo sobo in da si je ne delim še s kakim psihičom. Še vedno sem razmišljala o Nathanu in Maxsu zakaj bi negdo storil kaj takega. No potem sem se spomnila da sem ujeta v stavbi s samimi psihopati in vrjetno tudi morilci. Ali sem tudi jaz ena izmed njih?

Kar naenkrat sem se pojavila pred lesenimi, napol strohnelimi vrati. Na njih je bila komaj vidna številka sobe 317b.
Potiho sem utaknila ključ v ključavnico in ga obrnila. No ni delovalo. Poskusila sem obrniti ključ, ki je bil sedaj že tako zataknjen, da ga nisem niti ven mogla povleči. Z uso silo sem obrnila ključ in ga zlomila na pol. Hitro sem odskočila in začudeno pogledala v vrata. Zlomila sem kovinski ključ, no vrjetno že zelo star, kovinski ključ. Tako sem se obupano sesedla pred vrata moje nove sobe.

Morda sem tam sedela kakšno uro ko sem nakoncu hodnika opazila majceno postavo. Vedno bolj se je bližala, čez nekaj sekund pa sem si iz oči v oči zrla z majhnim dekletom. Hitro sem se zdrznila in vstala. Dekle se je prijazno nasmehnilo. Imela je sive oči in blond lase, ki so bili na konicah pobarvani v najbolj živo roza kar sem jih kdaj videla. Premaknila se je do vrat in jih močno potisnila, vrata so se odprla ona pa je veselo odskakljala noter in se usedla na posteljo. Sledila sem ji in obstala na sredi majhne sobice, imela je leseno mizo, uh kakšno presenečenje tudi napol strohnelo in polgrad po vsej vrjetnosti poln moljev. Luč je bila šibka in če nebi bilo dnevne svetlobe verjetno nebi videla več kot nekaj centimetrov pred sabo.

Dekle je veselo spregovorilo " Sedi, ti si vrjetno Leila, morala bi ti razkazati, a sem mogla učiti Marcusa, jaz sem Cleo." Nekako zadržano sem se nasmehnila in sedla poleg nje na posteljo, bi bila še tako odprta če bi vedela kaj se je zgodilo z mojo zadnjo cimro? "Kako kaj prvi dan, je bil Max prijazen?" Rahlo sem pokimala. " Ja, slišala sem kaj je bilo z Nathanom, učasih malo pretirava ampak zna biti prv okej, mislm tud hot je ane?" se je hudomušno nasmehnila. Začela je na dolgo razglabljati o Nathanu in kako je bil nekaj časa njen prijatelj ko da sta živela na isti ulici, potem pa se je prvo leto srednje šole popolnoma spremenil in postal drugačen kmalu so ga poslali v to ustanovo, njo pa tudi. Pri razlogu zakaj so jo poslali sem se je ustavila in me z zanimanjem pogledala. " Zakaj si tu, upam da ne uprašam preveč?" Nahitro sem poskusila spremeniti temo " Ali veš kje je kopalnica" Cleo je prejela namig in spet se ji je vrnil nasmeh na obraz. Celo tretje nadstropje si deli eno kopalnico zdajle baQo zagozovo gužva, vrata čisto na koncu hodnika.

Hitro sem vstala in se odpravila do zadnjih vrat. Na enih je bila narisana ženska na drugih moški, čeprav je bilo zaradi nekaj neprimernih poslikav na njiju težko razločiti. Ko sem stopila v prostor je bil nabito polen, kar se da neopazno sem se splazila mimo grup deklet. Nekaj jih je kadilo travo, druge so se tepele, tretje ličile, četrte le čakale v vrsti. Spet sem zavohala nekaj vonjav vsaka je bila malo drugačna. Ko sem pogledala vrsto za ruš sem jih nekako razumela, čepeav nevem zakaj bi gdo hotel tako smrdeti. Hitro sem se oprhala.

Ko sem prišla v sobo je Cleo že spala. Spodnjo posteljo mi je že prevlekla. Nisem si drznila zaspati, pred oči mi je prihajala Avina podoba.

To leto bo še zanimivo.
............................................................................
Hej hej

Vidim da ste prebrodili na konec drugega poglavja. Upam da vam je bilo všeč. Hvaležna bom za kakršne koli feedbacke.
Se beremo, artigona <3
( poskusila bom objaviti vsak dan)