V tem poglavju bodo starši Kori vse razložili, obrazložili ter predstavili zato berite naprej ter ne pozabite na koncu vote and comment! Thanks for reading!
In zdaj sem tu na odločilni točki mojega življenja. V trenutku sem imela glavo polno pomislekov, kaj če so moje sanje resniče? Nočem tvegati sem se zamislila a, ko mi je teta še enkrat rekla naj odprem vrata, sem ne da bi še enkrat razmislila odprla vrata. Pred njimi sta stala dva človeka. Ženska in moški. Pozdravila sem ju. Onadva pa sta odzdravila ter se mi predstavila a še preden sta mi povedala svoji imeni do konca se je ženska po imenu Angelica prijela zaglavo, ter me še v istem hipu je objela tako močno, da sem že mislila, da mi bodo vsa rebra popokala. A v tistem hipu sem jo prepoznala še iz mojih sanj...bila je moja mama ter moški je bil moj oče. Mama je jokaje objela očeta in rekla:"Našla sva jo, najino Koro!" Takrat sej je poleg mene pojavila teta nekaj minut zatem pa še stric. "Monica, Peter?" je vzhičeno vprašala mama. Teta je samo prešerno nasmejano prikimala ter jima pokazala pot v dnevno sobo.
Ker je bila zunaj že tema, ko sta prišla prej pred vrati nisem videla tako dobro kot v svetlem stanovanju in se šele tedaj opazila, da ima mama povezano nadlaht na njeni levi roki. Tako kot v sanjah sem si rekla a se na to nisem preveč ozirala. Prvič v življenju sem objela svojo pravo mamo in očeta z njima nisem hotela zamudit niti ene sekunde več. Izgledala sta premraženo in slabotno a sta vseeno pet minut po prihodu rekla, da se moramo takoj odpraviti saj je pred nami dolga pot ter, da mi bosta po poti vse razložila. "Si si pripravila stvari za na pot kot sem ti naročila? me je vprašala mama. Ta stavek pa je bil kaplja čez rob. Jaz pa sem samo kot pribito obstala in izdavila: "To si bila ti?" ona pa mi je odgovorila: "Ja lovci v družinah se lahko miselno povežemo saj se nam po žilah pretaka enaka kri, no vsaj podobna. In, ker si moja hčerka imaš približno enako kri kot jaz zato je to možno. Enako lahko naredita z očetom" je še rekla nato pa jo je prekinil oče: " Takoj moramo iti in še nekoga moramo pobrati po poti, letalo pa bo vzletelo ob točno 24:00, ko pa je ura že 22:24". "Najbližje letališče je preko gozda za našo hišo oddaljeno za uro in pol" je rekla teta in pritrdilo prikimala meni ter rekla, da naj grem po torbo. Jaz pa sem se samo usedla na udoben fotelj ter in zaničljivo pogledala vse zbrane v dnevni sobi. "Jaz ne grem nikamor dokler mi ne poveste kako, zakaj oz. čemu, kaj ter v čem je fora tega, da moramo oditi zdaj, saj jutr zagotovo odleti vsaj trideset letal in zakaj bi sploh morala oditi ter kaj že aja no kaj se zdaj greste z nekimi lovci in povezavami s krvjo. In če je sploh kaj od tega resnično in če sta vidva to vedela ter pokazala na teto in strica ZAKAJ ZA BOGA MI NISTA POVEDALA! Sem se na hitro tako razjezila, da se je lestenec nad nami kar malo stresel. In vidva zdaj sem pogledala starša kako sta me mogla pustiti petnajst let pri drugih ljudeh? Med tem, ko jaz sploh nisem vedela da obstajata!?! "Umiri se ljubica" sem zaslišala pomirjujoč glas v svoji glavi. In takoj sem se počutila bolje. Sledila je minuta neizprosne tišine nato pa sem se potiho opravičila vsem zbranim za svoj direndaj ki sem ga povzročila še pred minuto. "Zdaj pa draga moja punčka" mi je rekel oče, ter nadaljeval: "Ti, mami in jaz smo lovci s tem, da si ti še neizurjena zato te peljeva na akademijo Luxford (podobno Oxfordu samo, da je za lovce in lovke na demone ter druga pravljična bitja, ki pa v resnici niso tako pravljična in za dobre vampirje, volkodlake, vile, kojote,...) kjer se boš naučila obvladati svoje moči, ki pa jih kolikor vem še ne poznaš saj si šele danes na tvoj petnajsti rojstni dan postala prava lovka in boš svoje moči še spoznala. Tvoje mišice ter talent za tek, plezanje, plavanje, lokostrelstvo,...pa so znaki, da si oz. boš še postala zelo močna lovka na demone. Zato te pretekli teden mučijo vse hujše nočne more, sanje in prebliski. Danes si postala v našem svetu, kot bi rekli tukaj nekako polnoletna. Živiš v svetu "za kolisami" kot bi lahko rekli. "Ja volkodlaki, vampirji,...obstajajo samo skrit pred tvojimi očmi" je mama na glas odgovorila mojim mislim. "Vse do danes" pa je še pristavil moj oče. In ja tukaj sva te morala pustiti saj bi bila če bi bila z nama v našem svetu v res hudi nevarnosti. Vsi novi mladi še ne izkušeni lovci so pri nas v hudi nevarnosti saj demoni, volkodlaki, vampirji ter ostali prežijo na njih za vsakim vogalom. Najinima zelo dobrima prijateljema v svetu lovcev se je malo po tvojem rojstvu rodil deček, skupaj smo bežali proti izhodu iz našega sveta, ko so ga med begom zajeli vampirji. Nobeden ne ve kaj se je zgodil z njim a mi smo morali naprej vsaj tebe pripeljati živo in zdravo..."Pa saj to je vendar grozno, morali bi za njimi in ga dobiti nazaj" sem odgovorila. "Populacija dobrih lovcev je že tako majhna. Zato smo te morali pripeljati na varno...vsaj tebe" pa mi je odgovorila mama. Malo sem se to zamislila nato pa rekla kaj pa Kath? Če moram oditi se ne bova več videli. "Ah ne skrbi za to Katherin je ena od dobrih vampirk. Tudi sama bo to ugotovila danes in z njeni mi starši smo se odločili, da gre lahko z nami na akademijo, saj obstajajo tudi dobri vampirji, volkodlaki in ostali. "Torej sem se ves čas celih trinajs let (odkar se je preselila v sosednjo ulico) družila z vampirjem?" Tako rekoč mi je odgovorila teta, ki se je kar smejala. "Odličen tim sta" je še rekla. "Že dolgo vaju gledava in zdi se nama, da bosta v življenju to še zelo dobro potrebovali. Za to se je zdaj, ko to veš prosim ne izogibaj. Boš Kori?" je rekel stric. "Bom" sem odvrnila.
Hitro sem odšla po torbo s stvarmi v katero sem še dodala toaletno torbico ter sliko na kateri sem bila jaz, teta in stric za moj šesti rojstni dan. Odhitela sem še po stopnicah navzdol kjer so me čakali: moja starša, teta, stric in...velikanska torta, ki mi jo je nedavno prinesla Kath. Bo še prav prišla sem si mislila.No poslovi se se mi je v mislih izoblikoval mamin stavek. "Vsak teden vama bom pisala" sem rekla teti in stricu, ju objela in že zaprla vrata hiše. Pred hišo je lepo parkiran čakal črn bmw M760Li xdrive. Sicer sem morala na poti sedeti na zadnjih sedežih a bili so strašno udobni. Po poti smo pobrali še Kath in se skupaj odpravili na pot do vhoda v Magloritmični svet kakor bi se reklo v našem jeziku.
To poglavje je malo krajše kot prvo saj je to šele začetek zgodbe . Se bo pa v naslednjih poglavjih dolžina zvečala in bo tudi bolj zanimivo.
Če pa vas zanima kako pridejo v Magloritmični svet in kako izgleda akademija Luxford pa preberite naslednje poglavje (pride kmalu!)!
Please vote and comment!
