Smrt ✔

"... to je ona?"
"Ja. To je Smrt."
"Mar res lahko pove, kako kdo umre?"
"Res lahko. Pred leti je nekemu fantu napovedala, da bo doživel prometno nesrečo, ki ga bo stala življenja. Ugani, kaj se je zgodilo."
"Umrl je."
"Ja."
Dve dekleti sta stali in strmeli v črno žensko, skorajda povsem skrito v sencah. Njene starosti ni bilo mogoče določiti. Morda je imela nekaj čez dvajset let, morda nekaj čez sto. Nihče ni vedel.
O njej so se širile govorice. Mnogo govoric. Da je čarovnica, so pravili. Demon ali pa padli angel.
Kena ni vedela, kaj naj si misli. Smrt, kot so pravili tej ženski - mar je bila sploh ženska? - je srečala vsak dan na istem mestu. Skrivala se je v ozki in temni uličici. Temni, kot naj bi bila temna tudi njena duša.
Tudi zdaj je bila tam. Dim njene cigarete se je vil v nebo.
Raven, Kenina sestrična je strmela vanjo in Kena je vedela, o čem razmišlja.
Odločno je odkimala.
"Ne."
"Zakaj ne?"
"Raven, si nora? Celo če bi te govorice nekako bile resnične - kar je nemogoče - zakaj bi želela vedeti, kako umreš?"
"Bila bi pripravljena. Prosim, Kena! Ela je že bila. Rekla je, da ni nič takšnega. Smrt je samo zaprla oči in povedala, da bo umrla od starosti. Prosim, Kena."
Zavzdihnila je. Bila je starejša od svoje sestrične in tako tudi odgovorna zanjo. Lahko bi rekla ne in odpravili bi se domov.
Lahko pa reče ja.
"Prosim?"
Tako ali tako se ta ženska verjetno le pretvarja. Mislim, kaj drugega bi bilo nemogoče. Kajne?
"Prosim, Kena!"
Verjetno res ne bo nič takšnega ...
"Si res želiš?"
"Ja! Je to ja?"
Zavzdihnila je. Ravenine jantarne oči so strmele v Kenine lešnikove in ji stopile srce.
"Prav."
Srečno se je nasmehnila in pohitela čez cesto. Kena se je obotavljala - nato pa ji sledila.
V kaj se spuščam, je pomislila, a zdaj je bilo že prepozno.
"Si ti Smrt?"
Kena se je namrščila, ko je zaslišala svojo sestrično. Še bolj je pohitela, ko jo je nenadoma nekaj, le par korakov od Raven, ustavilo.
Smrt je stopila iz senc. A njen majhno, krhko postava sončni žarki niso obsijali. Bilo je, kot da bi ona sama oddajala svojo svetlobo. Temno svetlobo.
Keno je spreletel srh.
"Da, to sem jaz. In ti si?"
Njena sestrična je oklevala, preden je odgovorila. A na koncu je le izustila: "Raven."
"Pozdravljena, Raven."
Njen glas je bil globok, mrzel, melodičen in tih. Res, res tih, a hkrati sta jo dekleti slišali tako dobro, kot da bi kričala.
"Zakaj si tukaj, dekle? Zaradi govoric, predvidevam."
Prikimala je in Kena je poskušala priti do nje. Ampak nevidna pregrada je bila še kar tam, in ni pomembno, kako močno se je trudila. Bližje Raven ni bila.
"No, srečo imaš, da so pravilne. Ampak v zameno mi boš morala plačati. Zmenjeno?"
Srce ji je razbijalo kot noro, ko je čakala, da Raven pove svojo odločitev.
Prosim, reci ne, prosim, reci ne ...
"Zmenjeno."
Bravo, Kena. To, da ji ugodiš, je bila odlična odločitev.
"Lepo. Si pripravljena?"
Rjavolaska z jantarnimi očmi je prikimala in Smrt je svoje dlani postavila na njeno glavo ter zaprla oči.
Najprej ni bilo nič. Prav nič.
Tišina je bila oglušajoča. Ni bilo slišati ptičjega petja, ne avtomobilov, ne ostalih mimoidočih.
Nato pa je čarovnica odprla oči in vse je bilo tako kot prej.
"Umor," je dahnila demonka in ta beseda je bila kot nož v dekletovih srcih.
Raven je zahlipala, Kena pa se je končno lahko premaknila.
"Dovolj," je rekla in svojo sestrično potegnila v svoj objem.
"To ni res. Vi ste nori, da tako strašite otroke. Pridi, Raven."
"Strašim? Prosijo za resnico, Kena, in resnico ji tudi dam. Nisem jaz kriva, da nanjo niso pripravljeni. In še kar čakam na plačilo, dekle."
"Koliko?" Je nestrpno rekla in ji v iztegnjeno dlan dala povedano vsoto.
"Hvala," je rekla Smrt. "Zdaj pa ti, Kena"
"Jaz? Ampak jaz nočem vedeti, kako umrem. Poleg tega pa nimam dovolj denarja."
"Ne gre za denar. In če nič drugega jaz hočem vedeti, kako umreš. Ta energija, ki jo oddajaš. In prihodnost, skrita za tančico tvojih lastnih misli ..."
"Nehajte. To je že prečudno. Pridi, Raven."
Obrnili sta hrbet in pohiteli domov. Ven iz temne uličice, nazaj v svetlobo. A Smrt je še zadnjič zaklicala za njima besede, ki jih Kena ni zmogla pozabiti.
"Prišla boš nazaj, Kena. Obe veva, da se ne boš mogla upreti."
Stekli sta.

Morala bi že spati.
Tema zunaj bi bila nevzdržna, če je ne bi razsvetljevala luna ter zvezde.
A ni mogla. Keni nekaj ni in ni dalo miru. Besede, ki jih je izrekla Smrt.
Kena. Rekla ji je Kena.
Poklicala jo je po njenem imenu, čeprav je nemogoče, da bi ga poznala.
Vedela je njeno ime.