Smrt ✔

trije dnevi

Kena si je spela svoje dolge, vranje črne lase in si nadela jakno.
"Kam greš?"
"Samo ven," se je izmuznila direktnemu odgovoru in pohitela po ulici.
Potrebovala je odgovore.
In vedela je, kje jih bo našla.

Smrt je bila na istem mestu kot prejšni dan. Tokrat je ni ustavila nevidna pregrada, prav tako kot ne strah.
"Veste moje ime. Kako veste moje ime?"
Čarovnica jo je naveličano pogledala in izdihnila dim naravnost v njen obraz.
Kihnila je.
"Vse vem. Tako kot sem vedela, da se boš vrnila. Morda tvoje prihodnosti res ne morem videti tako jasno kot od tvoje sestrične, ampak še kar sem videla, da se boš vrnila."
"Kaj ste vi?" Je prestrašeno vprašala in stopila korak nazaj.
"Morda sem nočna mora iz pekla ali pa le človek, ki je bil obdarjen z neverjetnim darom; videti tujo smrt, čeprav je sama nimam. Ne vem in ni pomembno. Zdaj pa pridi, da te preberem."
Želela je zbežati. Morala je zbežati. A njene noge se niso premaknile, ko je Smrt prišla do nje.
Nato je bilo že prepozno.
Blede, suhe in mrzle roke so se dotaknile njenih senc. Coprnica je zaprla oči - nato pa je Kena začutila bolečino.
Tisoče majhnih iglic se je zarilo v njene možgane, tisoče britvic se je začelo s krvjo premikati po njenem telesu. Želela je zakričati, a ni mogla.
Slike so se začele pojavljati v njeni glavi.
Prvi poljub. Srednja šola. Faks. Ona v poročni obleki. Njeni otroci. Njen mož.
In nato se je njena prihodnost raztreščila na milijone koščkov. Ostala pa je le še ena slika.
Ona. Na tleh. Krvava. Umorjena.
In v sebi je vedela, kaj se bo zgodilo.
"Nemogoče," je slišala zašepetati Smrt.
"Nemogoče. Njena prihodnost je postala tvoja. Kako - kako ..."
Čarovnica je strmela vanjo in ona je strmela nazaj.
"Kdaj?" Se je Kena slišala vprašati, čeprav ga je že vedela.
"Tri dni."
Prikimala je in stekla domov.
Umrla bo. In nič ne more storiti, da bi to preprečila.
Solze pa kljub temu vedenju vseeno niso zapustile njenih oči, čeprav si je želela, da bi.

Dnevi so minevali vse prehitro.
Zbudila se je, pojedla zajtrk in ves dan preživela z družino. Nihče ni opazil, da je kaj narobe.
Teža v njenih prsih je bila vsako uro močnejša. Umrla bo. In to kmalu.
Nikdar ne bo dokončala šole. Nikdar se ne bo poljubila, videla sveta, se poročila, imela otroke, se postarala. Umrla bo zdaj. In nič ni zmogla spremeniti.
Ampak bolje ona kot pa njena sestrična.
"Kena? Si v redu?"
Prikimala je in se nasmehnila Raven.
"Pridi sem."
Tesno jo je objela in končno je lahko zajokala.
"Kena? Kaj je narobe?"
"Nič. Prav nič."
Zaspali sta drug zraven druge.