Smrt ✔

sonce je vzšlo

To je to, je pomislila Kena, ko se je zjutraj zbudila.
Danes bom umrla.
Sonce je sijalo in vedela je, da bo lep dan. A to ji ni nič pomenilo.
Pravzaprav ji je bilo že vseeno.
Želela se je vstati, pa nekako ni našla moči. Strmela je v strop in poskušala razmišljati o ničemer.
Dolgo časa je minilo, a na koncu se je le vstala in odšla v kuhinjo. Ni čutila lakote - ampak to je morda moj zadnji obrok ...
"Kena, jutro! Greš z menoj?"
Hitro si je obrisala solze in se nasmehnila.
"Kam pa, Raven?"
"V park."
"Jasno."
Še zadnjih nekaj ur, ki jih preživim z Raven ...

"Lep dan je, kajne?"
Kena je prikimala in se žalostno nasmehnila. Ravenine oči so na sončni svetlobi izgledale zlate in njeni lasje skoraj rdeči. Tako je bila lepa.
Tako te bom pogrešala.
Ptičje petje je odmevalo v njenih ušesih. Šele zdaj se je zavedla, kako bo pogrešala ta zvok. In občutek sončnih žarkov na njeni goli koži. In barve.
Kako bo pogrešala biti živa.
Bolje jaz kot pa Raven.
"Boš sladoled?"
"Jasno!"
"Potem pa pridi!"
Njuna najljubši sladoled je bil točno pred njima. Obe sta ga med zimo pogrešali.
"Jaz bom zeleno jabolko," je rekla Raven in Kena je naročila isto.
Sladoled sta jedli počasi. Ljudi ni bilo veliko, tu pa tam sta srečali kakšnega mimoidočega, ki se jima je prijazno nasmehnil.
Kdo me bo ubil?
Vprašanje ni želelo zapustiti Keninih misli. Smejala se je in poskušala pozabiti na to, kar se bo zgodilo zvečer.
Pa ni mogla.
Tistega dne se nista vrnili domov.

"Večeri se."
"Ja."
"Lepo je."
"Vem."
Nebo je žarelo v barvah zahajajočega sonca. Obe dekleti sta bili izgubljeni v pasti svojih lastnih misli.
"Kena? Kdaj misliš, da bom umrla?"
"Ne boš. No, ne boš umrla, kot je napovedala Smrt."
"Kaj?"
Nenadoma je začutila pritisk v prsih, ki pa se je stopnjeval in stopnjeval. Koraki, ki jih ni bilo tam, so odmevali in njen krik, ki še ni obstajal, je kar trajal in trajal ...
"Pojdi domov," je naročila Raven in jo resno pogledala.
"Raven, pojdi domov. In ne pozabi, rada te imam."
Ni počakala na njen odgovor. Stisnila jo je k sebi.
Še zadnjič.
Nato jo je potisnila stran.
"Pojdi."
In čeprav si je obljubila, da ne bo jokala, solz ni mogla zadržati, ko ji je Raven obrnila hrbet in zbežala.
Morda sta obe nekako vedeli, kaj se bo zgodilo.
Ali pa ji je sestrična le toliko verjela.
Ni bilo pomembno.
Na koncu je noč le izpodrinila mrak. Svet je postal temen in le luna ter zvezde so ga osvetljevale.
Zaprla je oči.
Moška roka jo je potegnila k sebi in nož se ji je zaril naravnost v sredino trebuha.
Zakričala je.

Ko sonce bo vzšlo.
To je bila njena prva misel, ko jo je moški pustil samo, krvavečo, v bolečinah in uničeno na tleh.
Ko sonce bo vzšlo, vse bo bolje.
Tema je pritiskala nanjo, vse bolj in bolj. Bledlo se ji je, od bolečine, ki je utripala v njej ko živa, lačna pošast, potrebna njenega življenja.
Ko sonce bo vzšlo, je pomislila.
Nato je zaprla oči.
Zvezde so utripnile in izginile, ko so sončni žarki, topli in prijetni, pobožali njeno hladno telo, v upanju, da se bo zbudila.
A ostala je hladna in mirna, tudi ko so jo našli mimoidoči, tudi, ko so jo poskušali oživiti, ko so v njena lica znova poskusili vrniti barvo, ko so poskušali njeno srce pripraviti do življenja, znova in znova, a vsakič neuspešno.
Sonce je vzšlo.
In bilo je bolje.