Prazne so moje dlani,
ko moj pogled tam obvisi,
ko spomnim se časa,
ko skupaj bila sva.
Zaljubljena sva bila,
a kljub temu izgubljena,
dlani sva si grela,
da čustva niso zmrznila.
Takrat pomen je bil tam,
kot da za vedno bo ostal,
slepa sva verjela,
da vse skupaj ni iluzija.
Iskala sva poti okoli,
da razlog za najine dlani,
od resnice ne izpuhti,
skupaj z najinimi upi.
Na koncu resnico sva spoznala,
se drug drugega iz src nagnala,
nekam kjer dlani bodo prazne,
mogoče z skrbmi obrasle.
Že dolgo želim si te nazaj,
kot padli angel z neba,
kmalu le prišel si,
a le v sanjah še vedno ti.
Mogoče se najin čas vseeno pojavi,
poti prekriža naključno, kot po navadi,
če se ne srečava prej,
na poti do nebes si dlani spet z menoj ogrej.
YOU ARE READING
Ko resničnost izplamti s papirja
Poetry[Ko resničnost izplamti s papirja in ostanejo moje poetične misli, polne neobstoječega kaosa, bolečine, življenja, osamljenosti, ljubezni do drugih in samega sebe, itd.] Ali ~Ko me domišljija premaga in strmim v dež mojih misli skozi dve okni mojih...
